Domače zvijače boljševikov ali kako zbrati denar za revolucijo?

Govor Vladimirja Lenina na sestanku.

Govor Vladimirja Lenina na sestanku.

TASS
Boljševiki so se skoraj 20 let borili proti carističnemu režimu, preden jim je dokončno uspelo. Večkrat so krvavo potrebovali denar in marsikdaj so morali uporabiti tudi »nestandardne« metode zbiranja.

Predstavljajte si, da ste boljševiški revolucionar v Ruskem imperiju poznega 19. / zgodnjega 20. stoletja. Vaš cilj je osvoboditi ječo narodov, zrušiti kapitalizem in razdeliti zemljo kmetom, tovarne pa delavcem. Vaša stranka je prepovedana, vaši vodje pa v tujini. Caristična policija vam in vašim tovarišem neprestano diha za vrat, aretirajo vas lahko v vsakem trenutku. Povrhu vsega pa nujno potrebujete denar. Ogromno denarja.

Potrebujete ga za vse: tiskanje časopisov, izdelavo dokumentov, sestavljanje bomb in nakupovanje orožja za strelske obračune s policijo ter potencialne vstaje. Možnost, da bi vstopili v banko in prosili za posojilo, da »zrušite tiranijo«, lahko precej verjetno izključite, še posebej, če vaš manifest kliče po nacionalizaciji bank in gradnji družbe brez denarja. Kaj torej lahko storite?

1. Oropajte banko

Izraz »rop« pri revolucionarjih ni bil preveč priljubljen. Raje so imeli términ »ekspropriacija« ali preprosto »eks«, vendar izraz ni spremenil vsebine dejanja. Oboroženci so napadali banke in jemali denar ter odstranjevali vsakogar, ki jim je prekrižal pot. Leta 1906 je vodja boljševikov Vladimir Lenin razložil njihova dejanja s tem, da je njihovo situacijo sopostavil z državljansko vojno, v kateri pač ni pravil.

 Svoj največji »eks« so boljševiki izvedli junija 1907 v Tiflisu (danes Tbilisi, Gruzija). Več oboroženih moških je odvrglo granate in odprlo ogenj po bančni kočiji, ki je prevažala 250.000 rubljev (več kot 5 milijonov današnjih ameriških dolarjev) gotovine. Pri napadu je bilo ubitih pet stražarjev, napadalci pa so pobegnili z denarjem.

2. Najdite si bogate prijatelje

Zasebne donacije so predstavljale velik del v blagajni boljševikov, meni zgodovinar Jevgenij Spicin. Na eni strani so mnogi delavci za revolucijo prispevali deleže svojih bornih mezd, na drugi strani pa so revolucionarji imeli tudi premožnejše sponzorje.

Leonid Krasin, boljševiški vodja, ki je bil odgovoren za finance, je v svojih spominih o obdobju med 1900 in 1917 zapisal: »Med premožnimi ljudmi so donacije revolucionarnim organizacijam veljale za znamenje dobrega okusa.«

Med bolj znanimi posamezniki, ki so darovali sredstva, je bil pisatelj Maksim Gorki, ki je prispeval iz lastne iskrene podpore, so bili pa tudi takšni, kot na primer Sava Morozov, bogat industrialec, ki je daroval zato, ker ni bil prepričan v to, kdo bo na koncu zmagal – caristična vlada ali revolucija. Morozov in podobni posamezniki so s prispevki stavili tako na eno kot na drugo stran.

Portret Leonida Krasina

Sam Krasin je bil zelo premožen in pretkan. Bogate podpornike je uspel prepričati, da donirajo denar za revolucionarne cilje. Na potovanju v Bakuju (v današnjem Azerbajdžanu) je potrkal na vrata garderobe legendarne gledališke igralke Vere Komisarževske, ki je bila znana po svoji opozicijski drži, in jo nagovoril, da organizira »dobrodelni« koncert takoj, ko bo mogoče, in da dohodek prispeva revolucionarjem.

Komisarževska je bila navdušena nad njegovo drznostjo in je pristala. Nato je za Krasina zbrala nekaj tisoč rubljev, s katerimi so boljševiki v Bakuju odprli podzemno tiskarno.

3. Načrtujte strateške poroke

Krasin je bil načrtovalec še enega večjega boljševiškega projekta. Tokrat so revolucionarji zavoljo pridobivanja sredstev poročili dve mladi ženski, takoj po smrti njunega brata Nikolaja Schmidta, ki je umrl v zaporu. Schmidt je bil bogat industrialec, ki je simpatiziral z boljševiki.

Nikolaj Schmidt na smtni postelji.

Njegova zadnja želja v oporoki je bila predaja premoženja svojima sestrama Jelizaveti in Jekaterini, ki sta želeli ta sredstva prispevati boljševikom. Sestri pa sta imeli še strica, ki je ta sredstva nadziral in jih ni hotel zaupati mladima ženskama, ne glede na vse. O njunem spogledovanju z revolucijo ni vedel nič.

Boljševiki so torej morali za sestri najti dva moža iz svojih vrst, ki bi potem preko strica prejela sredstva v obliki dote. To se je tudi zgodilo, ko je po poroki leta 1908 denar bil predan partiji. 

4. Sprejmite denar od svojih sovražnikov

Obtožbe, da so boljševiki, vključno z njihovim vodjem Vladimirjem Leninom, nemški vohuni, ki so skušali uničiti Rusijo v prvi svetovni vojni, so bile prvič podane leta 1917, ko je Nemčija dovolila Leninu in njegovemu ožjemu krogu, da potujejo skozi državo na poti iz Švice v Rusijo. Nasprotniki boljševikov, tudi med samimi revolucionarji, so jih obtožili jemanja denarja od Nemcev.

Več sodobnih zgodovinarjev meni, da je bila realnost precej bolj kompleksna. Nemčija je Leninu sicer res dovolila pot v Rusijo z upanjem, da bodo revolucionarji končali vojno (ki so tudi jo), zelo verjetno pa so boljševike tudi financirali. Kot piše britanski zgodovinar Jonathan Smele, je konec leta 1917 nemški generalštab ruskim opozicijskim strankam na splošno, ne zgolj boljševikom, nakazal 30 milijonov mark

Kljub temu ni neposrednih dokazov za povezavo med vodstvom boljševikov in Nemčijo. Oleg Budnicki, profesor na Zgodovinski šoli Višje ekonomske šole v Moskvi, pravi, da so »boljševiki bili zelo pametni ljudje in odlični zarotniki«. Andrej Sorokin, vodja Ruskega državnega arhiva družbenopolitične zgodovine (RGASPI), pa pravi, da zgolj dejstvo, da so boljševiki prejemali financiranje s strani Nemčije, še ne pomeni, da so bili nemški agentje. Zelo verjetno so denar vzeli brez obvez, zato da izkoristijo nemško darilo, ravno tako, kot so jih Nemci poskušali uporabiti za lastne cilje.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.