Umrl je sovjetski častnik, ki je preprečil tretjo svetovno vojno

Stanislav Petrov v svoji vojaški uniformi, 1999.

Stanislav Petrov v svoji vojaški uniformi, 1999.

Legion Media
Sovjetski podpolkovnik Stanislav Petrov se je od nas poslovil že maja letos, vendar je javnost za njegovo smrt izvedela šele pred nekaj dnevi. Petrov je človeštvo rešil pred uničenjem, s tem, ko je prepoznal lažni alarm o ameriškem jedrskem napadu in ukrepal tako, da ni pritisnil gumba za proti napad.

 »Nisem heroj,« je s kančkom nejevolje Petrov govoril v večini svojih intervjujev. Bil je podpolkovnik v sovjetskih oboroženih silah, po katerem so leta 2014 posneli film z naslovom »The Man Who Saved the World«.

»Bil sem samo ob pravem času na pravem mestu,« je rekel. Utrujen od pozornosti javnosti je trdil, da so tujci pretiravali v opevanju njega.

 Za medije je bilo sicer precej težko Petrova ne imenovati za heroja. 26. septembra 1983 je bila usoda sveta v njegovih rokah. Bil je častnik, na katerega je padla teža odločitev začeti jedrsko vojno ali ne. Na srečo se je odločil za slednjo možnost. Če bi se za prvo, nas danes verjetno ne bi bilo tukaj.

 

Na robu vojne

Petrov v mladih letih.

 »V poveljniško-nadzornem centru se je sprožil alarm, na terminalu pa so utripale rdeče luči,« se začetka takratne drame spominja Petrov. Vse se je dogajalo v zaprti vojaški bazi Serpuhov-15, kjer je bil poveljniški center za Oko - sistem zgodnjega odkrivanja jedrskih izstrelkov.

 Petrov je ravno opravljal svojo izmeno, ko je sistem obvestil častnike o izstrelitvi ameriške rakete, ki bi ji naj sledilo še pet drugih. Če bi Washington zares pritisnil na gumb, bi to pomenilo začetek jedrske vojne.

 Takrat so bili odnosi med obema velesilama namreč katastrofalni. Samo tri tedne prej je Sovjetska zveza pomotoma sestrelila korejsko potniško letalo nad Sahalinom, pri čemer je umrlo 62 Američanov. Ameriški predsednik Ronald Reagan se je navduševal za idejo vstaje proti »imperiju zla«, kot je poimenoval Sovjetsko državo. Z dvema jedrskima silama v igri, ki sta si izmenjevali grožnje, je bila vojna zelo verjetna.

 

Noč njegovega življenja

Petrov se je moral odločiti: so ZDA res izstrelile rakete? Njegov računalnik je to potrjeval na vseh 30-ih stopnjah. Za odločitev je imel samo 15 minut.

 Če bi verjel računalniku, bi informacijo predal sovjetskim oblastem, ki bi sprožile povračilni udarec, pri čemer bi uničili približno polovico ameriškega prebivalstva in začela bi se tretja svetovna vojna.

 Če bi bil napad resničen in Petrov ne bi reagiral, bi umrlo na sto tisoče njegovih rojakov. Lahko si samo predstavljate pod kakšnim pritiskom je bil. Ura je medtem tekla ...

 

Prestavljena tretja svetovna vojna

Petrov je sprejel odločitev. Ko je zazvonil telefon, je dvignil slušalko in rekel: »Naš sistem vam daje napačno informacijo.« Imel je prav. Sistem je doživel motnjo zaradi redke poravnave sončnih žarkov glede na oblake visoko v zraku. Američani niso izstrelili nobene rakete. Na vprašanje, kako je sprejel odločitev, je Petrov odgovoril, da preprosto ni mogel verjeti, da bi ZDA napadle Sovjetsko zvezo s samo petimi raketami. Prvi udarec bi moral biti vsesplošen.

 Poleg tega je bil Petrov, ki je natančno preučil sovjetski računalniški sistem, že sicer skeptičen do računalnikov. »Dovolil sem si nezaupanje v sistem, zato ker sem človek, ne računalnik,« je povedal v nekem intervjuju za Gazeta.ru.

 

 Življenje po veliki odločitvi

 Častnik za svoje odločitve po incidentu ni bil niti visoko nagrajen niti resneje sankcioniran. Kot je povedal, poveljstvo ni bilo pretirano navdušeno, da bi ga uradno pohvalilo, saj bi to pomenilo njihovo priznanje, da ima sovjetski sistem za zgodnje odkrivanje resne napake, česar pa vlada takrat ni bila pripravljena storiti.

 Tako so ga nadrejeni vseeno delno pohvalili, obenem pa tudi okrcali, da med incidentom »ni ravnal v skladu s protokolom«.

 Incident je ostal skrit pred očmi javnosti vse do zgodnjih devetdesetih, ko je general Jurij Votincev, nekdanji poveljnik sovjetskih protiraketnih sil, izdal svoje spomine in v njih omenil veliko vlogo Petrova.

 

Leta pozne slave

Petrov pozira za fotografijo v svojem stanovanju v kraju Frjazino.

Po tem se je Petrov, ki se je medtem upokojil, znašel v soju medijskih luči, še posebej na Zahodu. Ta pozornost mu ni najbolj godila. Živel je v majhnem stanovanju v kraju Frjazino (Moskovska regija), z novinarji pa je komuniciral z določenim odporom, pri čemer je zmeraj poudarjal, da »ni noben heroj«.

 »Bil je samo dogodek med delom,« je govoril. Tudi takrat, ko so mu leta 2013 vročili nagrado mesta Dresden in je bil po njem posnet film.

 Septembra letos je nemški časopis WAZ objavil vest, da je častnik umrl in to že maja letos. Za njegovo smrt je svetovna javnost izvedela po naključju. Carl Schumacher, nemški prijatelj Petrova, ga je kot vsako leto poklical za njegov rojstni dan, le da se je letos oglasil častnikov sin in povedal, da je oče preminil v starosti 77 let.

 O Stanislavu Petrovu in takratnem incidentu smo poglobljeno pred časom pisali tudi mi.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Preberite še: