Leta 1951 je bila seja Generalne skupščine OZN zelo vroča. Hladna vojna se je krepila in obstajala je nevarnost, da bo padla kaplja čez rob. Teodoro B. Castro, svetovalec delegacije iz Kostarike, je v govoru vsem zbranim kritiziral sovjetske grožnje o vmešavanju v notranje zadeve držav srednje Amerike.
Castrov govor je bil tako tekoč in zbadljiv, da je dobil stoječe ovacije prozahodnih delegatov, sovjetski zunanji minister Andrej Višinski pa ga je označil za »psa čuvaja imperializma«. Višinskemu se ni niti sanjalo, da je bil tale Castro v resnici njegov sodržavljan iz Sovjetske zveze, ki je delal globoko pod krinko.
V resnici mu je bilo ime Josif Griguljevič in rodil se je v mestu Vilna (danes Litva) leta 1913. Kako je lahko postal delegat Kostarike v Združenih narodih?
Mlad in rdeč
Griguljevič se je rodil v revni karaitski družini (Karaiti so judovska sekta) na Poljskem, med odraščanjem pa je bil zaprisežen komunist. Pri 17 letih se je pridružil Komunistični partiji Poljske, bil je aretiran, v začetku 30. let pa je pobegnil iz države.
Kot levičarski aktivist se je veliko gibal po svetu. Študiral je na pariški Sorbonni v Franciji, potem se je preselil v Argentino. Leta 1936 je izbruhnila državljanska vojna v Španiji, v kateri so republikanski levičarji nastopali proti Francovim desničarskim vojščakom. Griguljevič je prihitel na pomoč tovarišem na bojišču. Sovjeti so ga rekrutirali v Španiji, da je delal kot tajni agent.
Lov na Trockega in boj proti nacistom
Hči Nadežda je potrdila v intervjuju, da je njen oče po Španiji šel v Mehiko, kjer je nameraval ubiti Stalinovega sovražnika številka ena, Leva Trockega. Na tem načrtu sta delali dve neodvisni skupini agentov in Griguljevič je bil v tisti slabši, ki je zamudila priložnost.
Poskus atentata maja 1940 ni uspel. Nesojeni morilci so streljali na sobo Trockega, a se je 60-letni politik skril pod posteljo in ostal nepoškodovan. A je bil dva meseca pozneje pri poskusu umora uspešen Ramón Mercader. Ko se je začela druga svetovna vojna, se je Griguljevič osredotočil na Hitlerjeve podpornike v Latinski Ameriki, zlasti v Argentini.
Argentina uradno ni bila zaveznica Nemčije, a jo je oskrbovala, kar je Griguljevič na vsak način želel preprečiti. Organiziral je veliko skupino okoli 200 ljudi in naklepal sabotažo ladij. Uspeli so izropati okoli 150 ladij, namenjenih za Nemčijo. Po seriji eksplozij, povezanih s krajami, je argentinska vlada prekinila trgovino s Tretjim Rajhom.
wikipedia.org
Utečen poliglot
Zgodovinar Vladimir Čikov pravi, da je »Griguljevič zlahka govoril in razmišljal v desetih jezikih«, od litovščine in poljščine do francoščine, španščine in portugalščine. Še posebej dobro se je vklopil med državljane Latinske Amerike, saj je izgledal natanko tako, kot da bi bil eden izmed njih. Še več, vedno je bil prijazen in lahko mu je bilo zaupati.
Morda tu tiči razlog za neverjetno uspešno kariero v Kostariki. Spoprijateljil se je z bivšim predsednikom države Joséjem Figueresom, ki je seveda mislil, da sta somišljenika. Kostariki je pomagal vzpostaviti posle v Italiji, zato je bil pod imenom Teodoro B. Castro (nihče ni vedel, da je v resnici Griguljevič) imenovan za veleposlanika te države v Italiji, leta 1952 pa še za veleposlanika Kostarike v Vatikanu in Jugoslaviji.
Tajni agent bi težko dosegel še več. Užival je popolno zaupanje kapitalistov po vsem svetu in še celo sovjetski veleposlanik v Italiji je rekel, da je Castro »sovražnik ZSSR« in »reakcionar«. Agent je Moskvi zagotavljal neprecenljive informacije. Rekrutiral je okoli 200 tujih državljanov.
Leonid Palladin / RIA Novosti
Predčasen konec
Na žalost sovjetske obveščevalne službe pa delo Castra v Italiji ni trajalo dolgo. Leta 1956 so ga poklicali v Moskvo, kamor je moral na hitro odpotovati s svojo družino.
Po smrti Stalina leta 1953 in boju za oblast, ki ji je sledil, so nove oblasti presodile, da številni njegovi agenti niso zanesljivi. Neverjetne kariere Griguljeviča je bilo konec.
A je začel novo življenje: Postal je akademik in zgodovinar, ki je napisal več kot 30 knjig o Latinski Ameriki in zgodovini krščanstva. Nihče od njegovih novih kolegov ni poznal njegove tajne preteklosti, so pa vsi spoštovali njegove znanstvene dosežke. Grigurjevič je živel tiho življenje in umrl 1988, tik pred tem, ko je umrla tudi država, ki ji je služil.