Kako je Rusija vladala Jadranu in zakaj se je umaknila?

Zgodovina
JAIME NOGUERA
Danes se redko kdo spominja, da je bil Kotorski zaliv nekoč pod poveljstvom ruskega admirala.

Leta 1806 je admiral Dmitrij Nikolajevič Senjavin od svojega carja Aleksandra I. dobil težko nalogo: Povesti ekspedicijo v Jadransko morje in zaustaviti ekspanzijo neustavljivega Napoleona.

Senjavin, mornar, rojen v Kaluški regiji, je bil znan po tem, da je pregnal Francoze iz trdnjave Santa Maura, zatem pa jih premagal še na Krfu.

Septembra 1806 je osvojil južni Jadran in blokiral dubrovniške pomorske poti. Bil je tik pred tem, da napade Hvar, saj je dobil obljubo črnogorskih knezov, da mu bodo pomagali na kopnem. Ruska flota je osvojila Korčulo in Vis, Avstrijo pa je prisilila, da ji preda Kotor. S temi potezami na Jadranu je Senjavin preprečil Francozom, da bi zavzeli otoke v Jonskem morju.

Odločna podpora Njegoša

Črna Gora je leta 1796 že zmagala v dveh velikih bitkah pri Martinićih in Krusih [proti Otomanskemu cesarstvu, op. prev.]. Petar I. Petrović Njegoš je prav tako utrdil nadzor nad Brdi. V času ruske protifrancoske intervencije na Jadranu je poskušal okrepiti svoje vezi s Kotorskim zalivom. Rusko intervencijo je izkoristil in usmeril svoje sile proti Napoleonovi vojski, ki je bila na koncu prisiljena v nečasten umik zaradi porazov pri Cavitatu in Herceg Novem.

Ruska flota je zavzela Korčulo in Hvar. Kot je zapisano na spletni strani Turizma Kotora, so leta 1806 Rusi okupirali tudi ta kraj, ki ga je kasneje UNESCO razglasil za del svetovne dediščine. Rusi so tukaj sicer vladali samo leto dni, do 1807. Zahvaljujoč zavezništvu med Petrom I. in Dmitrijem Senjavinom Francozi niso uspeli zavzeti Jonskih otokov. Carska vojska je okupirala Herceg Novi 28. februarja 1806 in tam ostala do 12. avgusta 1807.

Zakaj so se Rusi umaknili?

Senjavin je dobil ukaz, da odpluje v Istanbul in ga začne oblegati. To mu je po zmagi v bitkah pri Dardanelah 11. maja in pri Atosu 19.-22. junija 1807 tudi uspelo. Blokada Istanbula je povzročila lakoto, upore in zamenjavo na otomanskem prestolu, ko je Mustafa IV. zamenjal sultana Selima III.

7. julija 1807 sta Aleksander I. in Napoleon v Tilsitu podpisala mirovni sporazum, s katerim je bila končana vojna med državama in, na začudenje mnogih, skovano zavezništvo. Francija je Rusiji obljubila pomoč v boju proti Turkom, Rusija pa je pristala, da se pridruži celinski blokadi Velike Britanije.

Ves trud Senjavina je bil tako zaman, saj se je bil ruski car s Tilsitskim mirom prisiljen umakniti z osvojenih ozemelj. Pravijo, da je admiral po tem, ko je izvedel za posledice sporazuma, dolgo in grenko jokal. Njegove enote so zapustile vsa zasedena ozemlja in številna prepustile Francozom.

Kaj se je zgodilo s Senjavinom?

Ruski admiral je v naslednjih letih delal vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi sabotiral carjeve ukaze, ki so ga silili v sodelovanje s francosko vojno mornarico in borbo proti Britancem.

Poveljstvo ruske mornarice, prav tako razočarano nad tem stanjem, mu je ukazalo, da se vrne v domovino. V upravljanje mu je bila zaupana luka Reval (danes Talin, Estonija). To je bilo večinoma upravno delo, daleč od bojišč. Tekom Napoleonove invazije 1812 je car zavrnil prošnjo Senjavina, da vodi mornarico proti sovražniku.

Po smrti Aleksandra I. pa je Rusija admirala ponovno prosila za pomoč. Kljub svojim takrat že 62 letom je nato sodeloval v skupni rusko-britansko-francoski floti, ki je premagala Turke v zalivu pri Navarinu. Admiral Senjavin je umrl v Sankt Peterburgu 17. aprila 1831.

Preberite še: Kako je dvoglavi orel postal simbol Rusije