Ustvarjalnost za rešetkami: Tri velike inovacije, ki so nastale v Stalinovih zaporih

»Stvar«

Avgusta 1945 je ameriški veleposlanik W. Averell Harriman prejel darilo od Organizacije mladih pionirjev ZSSR. Delegacija sovjetskih otrok je v ozračju konca vojne, slavja in kontinuiranega sodelovanja med državama prinesla rezbarjeno leseno ploščo Velikega pečata Združenih držav. Harriman jo je obesil na zid v svoji delovni sobi, darilo pa mu je veliko pomenilo. Enako so darilo cenili trije njegovi nasledniki, zato je krasil isto mesto na zidu celih sedem let. Nihče ni sumil, da ima darilo eno veliko skrivnost.

Replika "vohunskega" Velikega pečata ZDA je na ogled v Nacionalnem kriptološkem muzeju.

Austin Mills/Wikipedija

Leta 1952 so Američani odkrili, da se v plošči nahaja »Stvar«, ena od prvih tajnih prisluškovalnih naprav. Zasnovana je bila s pomočjo napredne tehnologije, ni potrebovala napajanja in ni imela aktivnih električnih komponent, aktivirala pa se je zgolj ob signalu točno določene frekvence. Zelo težko jo je bilo odkriti in našli so jo po čistem naključju.

Zaradi »Stvari« je Američane spreletel srh, saj Washington takšne tehnologije ni imel. Napravo je razvil znani sovjetski izumitelj Lav Termen (v ZDA so mu pravili Léon Theremin), ki je najbolj slaven po tem, da je izumil prvi elektronski glasbeni inštrument – teremin. V tridesetih letih je Termen živel v Ameriki ter promoviral svoj inštrument in razvijal protivlomne alarme.

Leta 1938 so ga pozvali nazaj v Sovjetsko zvezo, leto zatem pa so ga aretirali in obtožili načrtovanja atentata na visokega sovjetskega funkcionarja Sergeja Kirova, ki je bil ubit leta 1934, ko je bil Termen v ZDA. Tožilstvo je trdilo, da so zarotniki nastavili radijsko upravljano bombo v enem od observatorijev v Leningradu (danes Sankt Peterburg), ki naj bi jo izumitelj aktiviral z druge strani Atlantika. V resnici je Kirova ustrelil mož ene od njegovih delavk.

Po aretaciji je v zaporu-»šaraški« razvijal vohunske naprave, med njimi tudi »Stvar«. Po izpustitvi iz zapora je leta 1947 dobil Stalinovo nagrado.

Ključni sovjetski bombnik

Termen je svojo zaporno kazen prestajal v centru CKB-29, nad katerim je bdelo Ministrstvo za notranje zadeve in v katerem so v glavnem delali zaporniki. Tam je bil tudi pionir projektiranja letal Andrej Tupoljev. Celo sama »šaraška« je dobila ime Tupoljevka, saj je bil njen glavni cilj razvoj novih vojaških letal.

Tupoljev se je znašel v zaporu leta 1937 zaradi domnevne sabotaže in vohunjenja. Pozneje je prijatelju povedal, da ga niso pretepali, ampak so mu kratili spanec. »Priznal« je, da je bil več kot deset let francoski vohun. Leta 1940 so ga obsodili na 15 let zapora, a so ga leto pozneje izpustili zaradi druge svetovne vojne.

Skozi leta v zaporu je razvil bombnik Tupoljev Tu-2 (NATO klasifikacija Bat), ki je postal glavni bombnik med drugo svetovno vojno z izjemno dovršeno zasnovo. Zaradi dejstva, da si ga je Tupoljev zamislil za rešetkami, je njegov uspeh še toliko bolj izjemen. To je bil eden od glavnih sovjetskih srednjih bombnikov-strmoglavcev med drugo svetovno vojno.

Bombnike te vrste so proizvajali deset let, vse do leta 1952, narejenih je bilo okoli 2.500 letal Tu-2. Sodelovali so tudi v korejski vojni, na široko so ga uporabljale države, ki so pozneje vstopile v Varšavski pakt. Leta 1943 je Tupoljev prvič dobil Stalinovo nagrado, pozneje pa je za svoje inovacije dobil še tri.

Zdravilo proti pelagri

Med čistkami niso bili v posebnih zaporih samo strokovnjaki za vohunjenje in snovanje letal. Znani sovjetski virolog Lev Ziljber je preživel v »šaraški« štiri leta. Aretirali so ga na podlagi kolegove obtožbe, da je načrtoval množično zastrupljanje moskovskega vodovoda, s čimer si je prislužil desetletno zaporno kazen.

Lev Ziljber v laboratoriju Inštituta za epidemiologijo in mikrobiologijo.

Oleg Kuzmin/TASS

Preden je postal zaporniški zdravnik, je sekal drevesa. V zaporniški bolnišnici se je soočil s pelagro, resno boleznijo, ki nastane zaradi pomanjkanja vitamina B3 in jo zaznamujeta dermatitis in demenca. Brez zdravljenja bolezen običajno pripelje do smrti.

Znanstvenik je v svojih spominih pozneje pisal, da je bil zapor v regiji na severu Rusije, zato je uporabljal jelenov lišaj za proizvodnjo kvasa, ki je služil kot vir vitaminov. Na tej osnovi je razvil svoje zdravilo proti pelagri, ki se je na bolnikih s to boleznijo izkazalo za zelo učinkovito. Zdravilo je patentiral, čeprav je namesto njegovega imena v dokumentu navedeno Ministrstvo za notranje zadeve.

Na koncu so Ziljbera preselili v zaprt laboratorij, kjer je delal na svoji teoriji o »virusni naravi raka«. Dve leti po izpustitvi iz zapora, leta 1946, je prejel Stalinovo nagrado za knjigo o encefalitisu.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.