Skupaj tudi po smrti: Balzamiranje Lenina in njegovih tovarišev

Ustanovitelj Sovjetske zveze Vladimir Lenin že skoraj celo stoletje leži v mavzoleju na Rdečem trgu.

Ustanovitelj Sovjetske zveze Vladimir Lenin že skoraj celo stoletje leži v mavzoleju na Rdečem trgu.

Oleg Lastočkin/RIA Novosti
Sovjetski znanstveniki so bili pionirji sodobnega balzamiranja. Da bi se naučili balzamiranja voditeljev, so odhajali po znanje tudi v tujino.

Ustanovitelj Sovjetske zveze Vladimir Lenin se za časa svojega življenja (umrl je januarja leta 1924) nikoli ni izjasnil o tem, kaj bi želel, da se zgodi z njegovim telesom po smrti. Njegova vdova Nadežda Krupska je Politbiroju celo naslovila pismo, v katerem je napisala: »Najbolj iskreno vas prosim, da svoje žalovanje ob izgubi Lenina ne pretvorite v klanjanje njegovi osebnosti. To je zanj bilo veliko breme še za časa življenja.«

Mnogi boljševiški funkcionarji so prav tako bili proti balzamiranju Leninovega telesa. Vsa nasprotovanja pa so bila zaman, saj je bil Josif Stalin, ki se je počasi vzpenjal po kariernih stopnicah, neomajen v odločitvi, da je Lenina treba balzamirati kot socialističnega »svetnika«.

Vladimir Lenin.

Ustanovitelj ZSSR Vladimir Lenin nikoli ni izrazil želje po balzamiranju. Zgornja fotografija je bila napravljena leta 1922, dve leti pred njegovo smrtjo.

Obstajala sta dva načina, kako preprečiti razpadanje trupla: zamrznitev in balzamiranje. Oblasti so bile na začetku naklonjene prvi možnosti, vendar jih je biokemik Boris Zbarski prepričal, da je balzamiranje precej bolj smiselno. Pojasnil je, da bo ta postopek preprečil spremembo barve kože in da bo kasneje Lenin izgledal »še bolje«.

Kako balzamirati vodjo?

Ob pomoči anatoma Vladimirja Vorobjova je Zbarski marca 1924 začel s svojim ne preveč prijetnim opravilom. Napravila sta okoli 20 rezov in zvrtala odprtine v lobanjo, saj je bilo treba odstraniti možgansko tkivo, oči in druge organe. Preostanek telesa sta potopila v formaldehid, kjer se je nekaj tednov namakalo, da bi se uničilo mikrobe in bakterije ter tako preprečilo razpadanje telesa.

Nato sta Zbarski in Vorobjov Leninove ostanke potopila v eterično olje, da bi se izboljšala barva kože in zabrisali posmrtni madeži na njej. Takrat sta od Leninove smrti minila že dva meseca.

Nazadnje sta znanstvenika uporabila mešanico glicerina za mehčanje mrtve kože. Pomembno je bilo, da se telo ne skrči, preden bi se ga namestilo v primeren položaj. V Rusiji se do takrat nihče ni ukvarjal s čim podobnim, Zbarski in Vorobjov pa sta delala v glavnem ponoči, saj sta potrebovala koncentracijo. Morebitni neuspeh bi znal Stalina zelo ujeziti, vendar jima je na koncu uspelo.  

Leninovo »posmrtno življenje«

Znanstvenika sta ob uradni razglasitvi, da je projekt uspel, doživela veliko slavo. »To je bil edinstven in neobičajen projekt – balzamirati telo na način, da njegova oblika in struktura ostaneta nespremenjeni,« je v svoji knjigi o Leninovem balzamiranju napisal sovjetski kirurg Jurij Lopuhin.

Znameniti mavzolej je bil zgrajen proti koncu dvajsetih let z namenom, da vanj položijo Leninovo telo.

Od takrat naprej so bili Leninovi posmrtni ostanki podvrženi raznim peripetijam, med drugim tudi evakuaciji v mesto Tjumen, 2.100 km vzhodno od Moskve med drugo svetovno vojno, preprečili pa so tudi številne poskuse uničenja balzamiranega trupla.

Telo, ki se nahaja v mavzoleju na Rdečem trgu je še zmeraj »v dobri formi«, glede na to, da je Lenin umrl pred 94 leti. Njegove posmrtne ostanke še zmeraj nadzorujejo strokovnjaki iz posebnega laboratorija. Vsakih nekaj mesecev, ko je mavzolej zaprt, potapljajo telo v konzervanse in ga preparirajo z raznimi raztopinami. Lenin je danes v bistvu svojevrstna mumija prepojena s posebnimi tekočinami, ki preprečujejo razpadanje telesa, večina notranjih organov pa je bilo odstranjenih. Točna kemična sestava tekočin ostaja tajnost.

Balzamirani Leninovi tovariši po vsem svetu

Sovjetska zveza je precej pomagala svojim tovarišem v drugih socialističnih državah. Tako so na primer pomagali tudi pri balzamiranju Ho Ši Minha po njegovi smrti leta 1969. Ho se prav tako kot Lenin ni izjasnil o svojih posmrtnih ostankih. Iz Moskve je prispela ekipa strokovnjakov in opravila svojo nalogo, truplo Ho Ši Minha pa je bilo po zmagi Severa v vojni preneseno v mavzolej v Hanoju.

Vodja vietnamske revolucije Ho Ši Minh.

Podobno usodo svojih posmrtnih ostankov sta doživela tudi voditelja Severne Koreje Kim Il-Sung (umrl leta 1994) in Kim Džong-Il (umrl leta 2011). Sovjetska zveza je razpadla leta 1991, vendar so ruski strokovnjaki vseeno pomagali kolegom iz Severne Koreje.

Danes so Lenin, Ho in oba Kima edini voditelji, ki so balzamirani po sovjetsko-ruski metodi. Pred tem jih je bilo še več – v Bolgariji Georgij Dimitrov, na Češkoslovaškem Klement Gottwald in v Angoli Agostinho Neto. Njihovi ostanki so bili pokopani, potem ko so v teh državah na oblast prišle druge politične opcije.

Kar se tiče Mao Tse Tunga, nekdanjega voditelja kitajskih komunistov, ki je umrl leta 1976, ta ni imel niti možnosti biti balzamiran na primeren način, saj Moskva in Peking tekom sedemdesetih nista bila v preveč dobrih odnosih.

Kitajci so uporabili lasten način za ohranjanje telesa po smrti, vendar je bil ta, po mnenju Alekseja Jurčaka, avtorja knjige o tej temi, precej manj učinkovit. In kaj nas na koncu uči ta zgodba? Voditelji, ki želijo končati balzamirani v mavzoleju, morajo biti v dobrih odnosih z Moskvo.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke