Zločin pod tančico skrivnosti: So bili Romanovi žrtve obrednega umora?

1. Šifrirano sporočilo

"Mi zelo resno jemljemo razlago o obrednem umoru. Mnogi člani Cerkvene komisije [za preiskavo umora družine Romanov] ne dvomijo, da je imelo dejanje obredni značaj," je izjavil škof Tihon na konferenci, posvečeni smrti carske družine.

Ta izjava je izzvala burne reakcije, saj so posamezniki to interpretirali kot antisemitsko aluzijo, zaradi česar je moral škof Tihon podati dodatna pojasnila. Poudaril je, da je bil car "celo po abdikaciji še naprej simbolična in čaščena osebnost." "Boljševikom in njihovim podpornikom nepričakovani in raznoliki simboli niso bili povsem tuji," je dejal.

Škof je odločno zavrnil vsakršno antisemitsko interpretacijo svojih besed. Vendar se tudi po dodatnih pojasnilih negodovanje zaradi izraza "obredni umor" ni umirilo. To vprašanje se je namreč pojavilo kmalu po tragediji v začetku prejšnjega stoletja in je takrat nosilo očiten antisemitski prizvok.

To različico so namreč leta 1919 zagovarjali ljudje, ki so morali opraviti preiskavo umora carske družine, sami pa so pripadali vrstam "belih", tj. političnim nasprotnikom boljševikov. Britanski novinar Robert Wilton je nekaj let kasneje objavil knjigo o "kabalističnih napisih", torej o napisih, ki so bili povezani z ezoteričnimi obredi, nastalimi v judaizmu. Te napise naj bi našli v kleti hiše v Jekaterinburgu, kjer so bili ubiti člani carske družine. Pisalo je: "leta 1918", "148467878 r" in "87888". Te napise so zares dokumentirali med samo preiskavo.

Preiskovalci takrat tem napisom niso posvečali velike pozornosti, razen emigranta Mihaila Skarjatina. Ta je sredi 20. let izjavil, da je uspel dešifrirati te simbole in razkriti njihovo vsebino. Simboli naj bi vsebovali skrivno sporočilo: "Tukaj je po ukazu skrivnostnih sil žrtvovan car zaradi uničenja Rusije. O tem so obveščene vse države." Skrivnostne sile naj bi v tem primeru pomenile Jude, ki so domnevno želeli izzvati kaos v svetu in mu nato zagospodovati. To "odkritje" so kasneje popularizirali posamezni krogi ruske emigracije.

2. Zgodbe o obglavljenjih

Z "obrednim umorom" je tesno povezana tudi druga zgodba, ki je še vedno živa in aktualna. Trupla so namreč našli šele mnogo desetletij po zločinu, kar je seveda dajalo povod za različne govorice in grozljive zgodbe. Mihael Ditrih, vodja preiskovalne skupine, ki so jo oblikovali belogardisti, je leta 1922 pisno zatrjeval, da naj bi članom carske družine po streljanju odsekali glave, jih nato postavili v velike lonce in prenesli v Moskvo, kjer so jih predali sovjetskemu vodstvu. Sodno-medicinska analiza je med kasnejšo preiskavo pokazala, da je ta trditev napačna.

Po drugi strani pa Cerkev ni sprejela trditve, da posmrtni ostanki, najdeni leta 1991, pripadajo članom družine Romanov. Še več, Preiskovalni komite Ruske federacije se je zavezal, da bo raziskal tudi verzijo o obrednem umoru. Sodeč po tem je še vedno prezgodaj govoriti o okoliščinah umora.

3. Kdo je izdal ukaz?

Od dejanja je minilo skoraj 100 let, še vedno pa ni točno jasno, kdo je izdal ukaz o streljanju. Je bila to Leninova odločitev ali lokalna pobuda radikalnih boljševikov v Jekaterinburgu?

Preiskovalci, ki menijo, da je v glavnem šlo za Leninov ukaz, se sklicujejo na dnevnike Leva Trockega iz sredine 30. let. Ta je v mladi sovjetski državi zasedal drugo mesto, takoj za Leninom. Trocki omenja, da je vprašal Leninovega soborca Jekova Sverdlova, kaj se je zgodilo s carjem in ta naj bi mu odgovoril, da je bil imperator ustreljen skupaj z družino po ukazu iz Kremlja. Trocki je bil znan po skrajno ostrih ukrepih med državljansko vojno, ob tej novici pa je bil presenečen nad surovostjo odločitve.

Po drugi strani pa je, sodeč po zapisnikih s sej vlade, prisostvoval na sestanku 18. julija (dan po umoru), ko so visoki komunistični funkcionarji poročali o dejanju. Trocki je torej moral vedeti, kaj se je zgodilo z nekdanjim voditeljem države, zato so njegove izjave v tem primeru dvomljive.

Obstajajo pričevanja, da so boljševiki sprva načrtovali le sojenje carju Nikolaju II. in jih zato njegova smrt ni zanimala. Sredi julija leta 1918 pa naj bi se situacija spremenila, saj je Jekaterinburg že skoraj padel v roke nasprotnikov boljševikov, zato se je Lenin bal, da bo car postal osrednja točka, okoli katere bi se združili nasprotniki sovjetske oblasti.

Po trditvah zgodovinarja Genriha Iofe pa ti nasprotniki boljševikov niso bili monarhisti. "Oni so se bojevali pod zastavo demokracije in ne monarhije." V tem kontekstu od carja niso imeli prav nobene koristi, saj za njih ni bil "sveta in simbolična osebnost". "Car Nikolaj II. in njegova dinastija so bili ogroženi že pred revolucijo. Nihče ni resno razmišljal o njihovi vrnitvi," trdi Iofe. Po teh izjavah sodeč lahko sklepamo, da je ukaz o umoru carja najverjetneje izdala lokalna komunistična oblast.