Kdo je začel rusko državljansko vojno?

Vlak Rdeče armade

Vlak Rdeče armade

MAMM/МDF/russiainphoto.ru
Kmalu zatem, ko je car Nikolaj II. februarja 1917 odstopil z oblasti in so oktobra istega leta oblast prevzeli boljševiki, se je v Rusiji začelo prelivanje krvi. Država je doživela še nikoli videno opustošenje v državljanski vojni, umrlo je na milijone ljudi in bilo je ogromno uničenega premoženja. Kdo in kako pa je sploh začel to vojno?
  1. So vojno začeli Lenin in boljševiki?

Mnogi menijo, da je odgovor jasen: boljševiki. Gre za najbolj razširjeno mnenje v Rusiji in tujini. V prid trditvi, da so bili glavna sila državljanske vojne boljševiki, navajajo tudi njihov znameniti slogan: »Spremenimo imperialistično vojno v državljansko vojno.«

Voditelj boljševikov Vladimir Lenin je vsekakor izrekel te besede poleti leta 1915, dve leti pred strmoglavljenjem Romanovih, ko je bila prva svetovna vojna še v polnem zamahu. Slogan je bil mednarodno privlačen in se ni dotikal samo Rusije, saj je boljševike prevzela ideja svetovne revolucije. Dejanske razmere v Rusiji pa so se razvijale ravno v tej smeri: »Imperialistična« prva svetovna vojna je postala ruska državljanska vojna.

Po prepričanju mnogih lahko začetek napetosti povežemo z boljševiškim uničenjem ustavodajne skupščine. Ta skupščina je bila razglašena za »vladarja ruskih dežel« in po abdikaciji carja vladalo je veliko pričakovanje pred njenim prvim zasedanjem januarja 1918, kakšna dva meseca po prevzemu oblasti s strani boljševikov.

Boljševiki so na volitvah v ustavodajno skupščino izgubili proti zmernim socialistom (Socialnim revolucionarjem oziroma t. i. »eserom«), a so nasilno onemogočili skupščino in razbili shod v njeno podporo, postrelili so več demonstrantov – po različnih ocenah od sedem do nekaj ducatov.

Boljševiško zatiranje ustavodajne skupščine je predstavljalo simboličen korak. Zgodovinar Konstantin Morozov ga je označil za »sprožilec ruske državljanske vojne«, ker je izražal odločnost Lenina, da ne bo upošteval stališč svojih nasprotnikov in se bo za to zatekel k represiji. Razbitje podpornikov skupščine je pogosto interpretirano kot začetek zloglasnega »rdečega terorja« boljševikov.

Mirne demonstracije v podporo ustavodajni skupščini
  1. So vojno začeli beli?

Istočasno se pogosto pojavlja trditev, da usoda ustavodajne skupščine za večino Rusov ni bila pomembna. Kmetje so predstavljali več kot 80 odstotkov prebivalstva in zanje je bilo glavno vprašanje, kako dobiti zemljo od zemljiških posestnikov in jo obdržati zase. Abstraktna pravna vprašanja ruske ustavnosti jih niso preveč zanimala. Mimogrede, to ni bila pereča težava niti za glavne nasprotnike boljševikov, Belo armado.

»Večino belih oficirjev so predstavljali monarhisti. S tem se strinjajo tako sodobniki kot zgodovinarji … beli so se celo izogibali terminu 'ustavodajna skupščina'. Niso je želeli obuditi,« opozarja zgodovinar Aleksej Gusev. Zato zatrtje nečesa, za kar večina prebivalstva niti ni prizadevala, ne more veljati za začetno točko državljanske vojne.

Treba je upoštevati tudi dejstvo, da je prvi poskus državnega udara z vojaškimi enotami potekal avgusta 1917, že dva meseca pred vstajo boljševikov. Takratni vrhovni poveljnik general Kornilov je poslal čete v Sankt Peterburg proti začasni vladi. Puč ni uspel in Kornilova so aretirali. Za rešetkami si je izmislil program, ki ga je implementiral po vrnitvi iz zapora, ko so na oblasti že bili boljševiki.

Njegov program je za svojega vzelo belo gibanje, glavna opozicija boljševikom. Vsebina je bila v številnih vidikih naklonjena obnovi starega sistema. Gibanje Kornilova je prvo uporabilo silo, še preden so boljševiki prišli na oblast. Nekateri tako začetek vojne povezujejo že s Kornilovom in njegovimi podporniki sredi leta 1917.

General Lavr Kornilov
  1. So jo začeli tako rdeči kot beli hkrati?

Takšen je kompromisni pristop. Aleksej Gusev razlaga: »Državljanska vojna je bila družbeno-politični konflikt, ki sta ga sprožili obe strani.« Zemljiški posestniki, buržoazija, birokratski aparat in številni vojaški oficirji so čutili, da je njihov položaj po strmoglavljenju carja ogrožen. Medtem so položaj ljudi iz starega režima še bolj ogrozila vse močnejša revolucionarna občutja med kmeti, delavci in vojaki. Zgodovinar meni, da je bil spopad med podporniki in nasprotniki revolucije neizbežen.

Obe strani sta uporabljali podobne nasilne metode, zato tu ne moremo črno-belo določiti samo enega zločinca. Beli teror je bil v številnih vidikih enako slab kot rdeči teror in je pobil na desettisoče ljudi. General Kornilov je v začetku januarja 1918 izjavil: »Ne jemljite ujetnikov. Več kot bo terorja, več bo zmag.«

Preberite tudi zgodbo o Rusih, ki so pred revolucijo pobegnili na območje Slovenije.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke