Minilo je 30 let od podpisa prvega sovjetsko-ameriškega sporazuma o jedrski razorožitvi in odstranitvi nevarnosti jedrskega holokavsta, ki je nad našim planetom visela več desetletij. Prelomni sporazum iz decembra 1987 je pomenil uničenje vseh sovjetskih in ameriških izstrelkov kratkega in srednjega dometa (med 500 in 5500 km).
Šlo je za globalni dosežek nepredstavljivih razsežnosti, vendar je imel za ZSSR grenko-sladek priokus. Ne zgolj zato, ker je morala Moskva uničiti skoraj 3-krat več izstrelkov in bojnih konic kot Washington. Sovjeti so se morali odpovedati tudi vrhunskim izstrelkom kljub dejstvu, da niso spadali v okvirni domet, naveden v sporazumu, saj njegov domet ni znašal niti 400 km. To je bila Oka, novi sovjetski mobilni balistični izstrelek (Pajek po Natovi klasifikaciji), ki je v sebi združeval vso znanje ruskih inženirjev in konstruktorjev izstrelkov.
"Kot strela z decembrskega neba"
Jurij Kudjin / Sputnik
Takrat je bila to umetniška stvaritev, ki je v zgodnjih 80. letih zamenjala zastarel izstrelke tipa Skud. Oka in njena naprednejša verzija Oka-U sta imeli povečano natančnost in sta lahko zadeli tudi premikajoče se cilje. Oka je imela hiter reakcijski čas - za zagon ste potrebovali le 5 minut. Bilo je skoraj nemogoče prestreči izstrelek, ko je lahko potencialno prebil protiraketni sistem.
"Oka je postala vrhunec našega napredka ustvarjanja, zmaga v gradnji izstrelkov, ki je nastala kot rezultat tesnega sodelovanja znanstvene elite iz cele države," je v svojih spominih zapisal vodja oblikovanja izstrelka, Sergej Nepobedimyj. Po njegovih besedah je bila novica o tem, da je bila Oka vključena v jedrski sporazum, zanj kot "strela z decembrskega neba". "Sprva sem mislil, da to ni mogoče, morda je šlo za napako pri tiskanju ali za nerazložljivo zmedo," je dejal Nepobedimyj.
Ogorčenje v sovjetski vojski
Moskva se je Oki odpovedala že aprila 1987, ne šele decembra. Kot izpostavi Achilleas Megas v svoji knjigi Sovjetska politika do Vzhodne Nemčije, se je to zgodilo med obiskom ameriškega sekretarja Georgea Schultza v Moskvi. Sovjetski zunanji minister Eduard Ševarnadze je takrat pristal na uničenje vseh sovjetskih SS-23.
Leonidl
Po besedah drugega učenjaka, Stevena J. Zaloge, je državna vojska ni tako zlahka sprejela odločitve administracije Gorbačova, da se "vda ameriških zahtevam": "To je ustvarilo val ogorčenja v sovjetski vojski in med vodilnimi v vojaški industriji." Načelnik sovjetskega generalštaba je grozil, da bo odstopil zaradi te situacije. Nepobedimyj je potezo Gorbačova oklical za "kriminal, državno izdajo". Vendar pa so do leta 1989 uničili več kot 200 takšnih bojnih izstrelkov, skupaj s 106 izstrelitvenimi vozili. Izstrelke Oka, ki jih je ZSSR dala svojim zaveznicam iz varšavskega pakta, so "sčasoma uničili zaradi ameriškega pritiska, leta 2001 pa je tudi Bolgarija končno pristala na demilitarizacijo svojih lanserjev," je zapisal Zaloga v sovji knjigi Balistični izstrelki Skud in izstrelitveni sistemi 1955-2005.
Ni obrambe pred Pajkom
Zakaj so se ZDA tako bale tega izstrelka in so pritiskale za njegovo uničenje? Vojaški strokovnjaki iz ameriške skupine RAND so leta 1987 zaključili, da lahko ZSSR z izstrelki tipa Oka ustvarijo učinkovit ne-jedrski napad na Natove baze in tako začnejo konvencionalno vojno z ugodnimi pogoji. Glavna težava pa je bilo pomanjkanje obrambe pred takšno grožnjo.
Zakaj se je sovjetski vodstvo odločilo za uničenje tega popolnega orožja? Po besedah Vladimirja Dvorkina je Washington podpis protijedrskega sporazuma pogojeval z uničenjem Oke, zato skupina okoli Gorbačova ni imela veliko izbire.
Iskander namesto Oke
Jevgenij Bijatov / Sputnik
Sam Gorbačov je kasneje zgodbo o Oki pojasnil drugače, vsaj tako trdi Nepobedimyj. Če bi Kremelj vztrajal pri Oki, potem bi ZDA sčasoma začele modernizirati svoje izstrelke, podobne njihovim. Vodja oblikovanja se je posmehoval temu argumentu in dejal, da "ne moremo kar zamenjati ogromnega arzenala, pripravljenega za uporabo, za nekogaršnjo potencialno odločitev." V sporazumu ni bil omenjen noben ameriški izstrelek.
V poznih 80. letih so bili stari izstrelki v ZSSR že precej zastareli, novi pa uničeni. Nepobedimyj pa se ni vdal in je zagnal nov projekt, s katerim so začeli razvijati to, kar sedaj poznamo pod imenom Iskander oz. Iskander-M. zaradi gospodarskega in političnega kaosa v 90. letih je razvijanje in testiranje novih lanserjev trajalo vse do leta 2006, novi izstrelki pa so se pojavili šele 2011. Po mnenju strokovnjakov se je zaradi tega dolgega procesa razvijanja Iskander izkazal za precej bolj naprednega kot njegovi predhodniki.
Preberite, zakaj so Američani prestrašeni zaradi novih ruskih Iskanderjev.
Oglejte si tudi videoposnetek lansiranja nove, izboljšane različice rakete sistema Iskander-M.