"Komunalke": Komunizem v enem stanovanju

PhotoXPress
Kako so skupna stanovanja vzgajala sovjetskega človeka.

V komunalnih stanovanjih so skupaj živeli ljudje brez skupnih korenin kot ena velika družina. Od tukaj so prišle številne generacije sovjetskih in nato tudi ruskih državljanov. Navajeni so bili življenja pred očmi ostalih, stremeli so k izenačevanju pravic in obveznosti, drug drugega so ovajali in si nesebično pomagali – vse to je gojilo takšno kolektivno domovanje.

Komunalna stanovanja so edinstven pojav ruske družbe. Pojavila so se po revoluciji leta 1917, ko so stanovanja prenesli v družbeno (državno) last in je oblast začela v stanovanja bogatih naseljevati nove stanovalce. V kaotičnih 20. letih (državljanska vojna) so ljudje prihajali v velika mesta, da bi nekako našli hrano in preživeli. Če so našli službo v tovarni ali v ustanovi, so lahko dobili sobo v »komunalki«, okoli 10 kvadratov na odraslega in 5 na otroka (norme so se s časom spreminjale). Včerajšnji kmetje so postali sosednje predrevolucionarne inteligence, čistilke so si delile kad s profesorji. Življenje ni bilo preprosto, a je ustrezalo uradni ideologiji, ki ni priznavala razrednih razlik.

Je stanovanje zasebno bivališče ali javno mesto?

Vhodna vrata v komunalko imajo več zvoncev s priimki stanovalcev. Predsoba ima več električnih števcev, da stanovalci plačajo račune posebej. Nimajo skupnega obešalnika in omare, vsa oblačila in obutev imajo v svojih sobah, ki imajo vrata na skupni hodnik. Pred vrati so posamezni predpražniki za noge. Na hodniku so kolesa in smuči, na steni je skupni telefon, posamezne so imeli v sobah le redki. V kopalnici različne rolice in koščki mila, vsak si je prizadeval uporabljati svoj košček in svojo rolico papirja na stranišču. Krožil je vic o dami, ki se je kopala v skupni kopalnici in opazila, kako jo opazuje sosed in zakriči; sosed odvrne: »Saj ne gledam tebe, gledam, čigavo milo uporabljaš.«

Kulturolog Ilja Utehin v knjigi Očrti komunalnega vsakdana opaža, da so bila lahko na stranišču sporočila, kot so »pospravite za seboj«, »ne mečite papirja v stranišče« ali pa »Tujega ne jemlji!« Kot da bi bili na kakšnem javnem stranišču na postaji ali jedilnici. V bistvu je bilo tudi komunalno stanovanje javno mesto.

Skupne prostore so pospravljali vsi stanovalci po določenem urniku, ki so ga dali vsem na ogled na hodniku. Skupaj so prispevali za nov kabel, vodovodarja in druge skupne potrebe. Če nisi sodeloval v skupni stvari, si se odkrito postavil nasproti drugim stanovalcem, in takrat bi lahko življenje v komunalki za vas postalo neznosno.

»Sosedje vedo, kdo je bil pri meni včeraj«

Stanovalci se najpogosteje srečajo v kuhinji, ko se kuha obrok ali pomiva posoda, tukaj se srečujejo, da bi rešili skupna vprašanja in obravnavali obnašanje posameznih stanovalcev, ki motijo mir zaradi »nepravilnega« načina življenja.

»Sosedje vedo, kdo je bil pri meni včeraj. Zanima jih, kdo je prišel predvčerajšnjim,« je pel roker Fjodor Čistjakov v pesmi »Kommunalnye kvartiry«. Prisluškovanje, spletke, zavist so bili stalni spremljevalci komunalnega življenja in plodna tla za mnogoletna sovraštva. Včasih so se zgodile še posebej podle stvari, kot je žica v tujem milu ali pralni prašek, ki ga je sosed neopazno stresel »sovražniku« v vrelo juho.

Vendarle konflikt ni pravilo, ampak izjema. V glavnem so stanovalci le našli skupni jezik in si med seboj pomagali. Peli so z majhnimi otroki sosedov in skrbeli za vse starejše stanovalce. Sosedom so »rihtali« službo ali jim posojali denar v težkih časih. Če so bili odnosi dobri, so se lahko sosedi tudi malo umaknili, recimo vzeli k sebi za eno noč otroka iz mlade družine, ko se je mož vrnil z dolgega službenega potovanja, da bi imela zakonca malo miru samo zase.

Komunalno življenje je tako vzgajalo socialno odgovornost in navajalo ljudi k medsebojnemu prilagajanju in pomoči. Ljudje starejših generacij so bili lahko mentorji mlajšim. Starejša stanovalka moskovske komunalke Irina Kagner se spominja: »Ostajali so predrevolucionarni veliki uradniki, potem so jih stisnili. Pa so tako živeli skupaj. Tako delavci kot inteligenca. Izobražencem so prisluškovali in jih na skrivaj opazovali. Učili so se življenja, okusa. Otroci so videli, kako živijo in ko so odrasli, jim nisi mogel reči, da nimajo nobene kulture.«

Komunalke še kar vztrajajo

Od konca 50. let 20. stoletja se je v ZSSR začela množična gradnja stanovanjskih blokov, ki so mnogim omogočili pridobitev lastnega stanovanja. Za mnoge je bilo lastno stanovanje nekaj neverjetnega. Moskovčanka Marina se spominja: »Babica in dedek … sta dolgo živela v komunalki na Sretenki, kjer je bilo poleg njiju še kakšnih štirideset ljudi. Ko sta končno dobila svoje lastno stanovanje, je dedek preprosto sedel na kuhinjska tla, se naslonil k steni in dolgo časa užival v tišini.«

Množično izseljevanje iz komunalk se je začelo v 90. letih, ko so trgovci v zameno za želene površine v središču prestolnic ponujali nekdanjim stanovalcem po vsaj eno stanovanje na človeka. Kljub vsemu niso razselili vseh ljudi, komunalne površine predstavljajo kakšna 2% skupnega stanovanjskega sklada. Moskovski oddelek za stanovanjsko politiko je leta 2011 poročal o obstoju 91 tisoč komunalk v Moskvi, toda njihovega resničnega števila točno ne ve nihče.

To še ni vse. Nadaljuje se celo povpraševanje za nove vselitve v komunalna stanovanja, saj si lastnega v stanovanja v Moskvi marsikdo ne more privoščiti, saj stane od 500 dolarjev naprej, soba v stanovanju pa polovico manj, kar je bolj dostopno za velik del mladine in priseljencev iz drugih mest.

Poleg tega nastajajo celo nove komunalke, najpogosteje takrat, ko se deli lastnina ločenih zakoncev. Mnogi Moskovčani in Peterburžani oddajajo sobe v svojih stanovanjih, živijo od »rente« in tako ustvarjajo novo generacijo komunalnih stanovanj. Le-tem se nočejo odpovedati in enako se oprijemajo posebnosti v ruski zakonodaji. Mnogi tudi danes raje pristanejo na bivanje v komunalki kot v lastnem stanovanju, da bi dobili ugodno pozicijo v centru mesta. Iz vsega tega lahko sklepamo, da bodo komunalna stanovanja obstajala še dolgo.

Oglejte si še nekaj bizarnih prizorov iz ruskih stanovanjskih blokov!

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Preberite še: