Septembra leta 1941 se je začelo nemško obleganje Leningrada, katerega cilj je bil povzročiti lakoto in 2 milijona prebivalcev prisiliti k predaji. Od lakote pa je umirala tudi skupina znanstvenikov, ki je pred sabo imela celo zalogo hrane.
Ob začetku nemškega obleganja so se znanstveniki in sodelavci Inštituta za rastlinske kulture, ki ga je pred tem vodil Vavilov, zabarikadirali v svoje prostore, vendar ne zato, da bi rešili svoja življenja, ampak zato, da zaščitijo prihodnost svoje države in rojakov. Imeli so težko nalogo, da pred napadalci in lačnimi prebivalci Leningrada ubranijo največjo zbirko semen na svetu.
Obleganje je trajalo 900 dni, znanstveniki pa so eden za drugim umirali od lakote, vendar se nihče izmed njih ni dotaknil zakladnice semen, ki so jo čuvali.
To neverjetno zbirko je sestavljalo 370.000 semen, ki jih je pred vojno zbral Nikolaj Vavilov, sovjetski genetik, ki se je ukvarjal z geografijo rastlin. Usoda je hotela, da je na koncu sam umrl od lakote v zaporu v Saratovu.
Semena prihodnosti
Vavilov je prepotoval pet kontinentov kjer je preučeval svetovne ekosisteme. Opravljal je poskuse na področju genetike gojenja rastlin s ciljem povečati učinkovitost poljedelstva. Svojo nalogo je smatral kot »misijo za vse človeštvo«. Semena je hranil v svojem inštitutu tudi v času revolucije, nemirov in lakote.
Wikipedia
»Bil je eden od prvih znanstvenikov, ki so upoštevali to, kar so govorili poljedelci po vsem svetu in dojeli pomen raznovrstnosti semen,« pravi etnobiolog Gary Paul Nabhan.
Vavilov je sanjal o utopični prihodnosti, v kateri bosta nova poljedelska praksa in znanost nekega dne uspeli vzgojiti super rastline, ki bodo uspevale v vsakem okolju in s tem izkoreninile lakoto.
Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!
Nabhan je življenje Vavilova opisal v knjigi Od kot izhaja naša hrana: Spomini na raziskovalno delo Nikolaja Vavilova v boju proti lakoti. V knjigi avtor piše, da »vse naše predstave o biološki raznovrstnosti in potrebi po raznovrstni hrani izvirajo iz dela Vavilova pred 80 leti. Če bo zmagala pravica, bo Vavilov postal slaven ravno tako kot Darwin ali Luther Burbank.«
Stalinovo »žrtveno jagnje«
Vavilov je želel povečati učinkovitost poljedelske proizvodnje in tako premagati lakoto v Rusiji. V začetni fazi je branil hipotezo Mendeljejeva, po kateri se geni prenašajo brez sprememb in tako postal glavni nasprotnik Stalinovega najljubšega znanstvenika, Ukrajinca Trofima Lisenka.
Lisenko je zavrnil genetsko hipotezo Mendeljejeva in ustvaril lastno psevdoznanstveno gibanje. Po lakoti, ki je v v začetku 30. let prizadela določene dele države in posledičnemu padcu produktivnosti, je Stalin podprl nenavadne ideje Lisenka o povečanju donosa poljskih kultur. Zaradi njegovega vpliva na Stalina so leta 1948 vse hipoteze, ki so nasprotovale hipotezi dedovanja, uradno prepovedali z zakonom.
Stalinova kolektivizacija poljedelstva je privedla do padca njegovega donosa. Za neuspeh je bilo treba najti krivca in Stalin je izbral Vavilova, saj je menil, da njegov način zbiranja najbolj donosnih primerkov traja predolgo, da bi bil učinkovit.
Medtem ko je Vavilov avgusta leta 1940 zbiral semena na zahodni meji ZSSR, so ga zajeli posebni agentje. V kaosu druge svetovne vojne zanj ni nihče vedel, kje se nahaja, niti njegova žena in sin.
V knjigi z naslovom Ob prebiranju Nikolaja Vavilova avtor Jeff Hall piše: »Stalinova NKVD si je pred procesom prizadevala, da bi izsilila priznanje zaradi česar je bil Vavilov zaslišan kar 400-krat. Posamezno zaslišanje je trajalo tudi do 13 ur, vsega skupaj pa so zaslišanja trajala 1.700 ur. Opravljal jih je častnik, znan po svojih ekstremnih metodah. Pred aretacijo, v začetku 20. let, ko je bil njegov tekmec Lisenko v vzponu, je Vavilov vztrajno ostajal pri svojih dognanjih in ob neki priložnosti izjavil: »Šli bomo skozi ogenj, ožgali se bomo, vendar ne bomo opustili svojih prepričanj.«
»Več kot leto dni je jedel zmrznjeno zelje in plesnivo moko ter na koncu umrl od lakote,« pravi Nabhan. »Človek, ki nas je naučil, od kod prihaja naša hrana in preko 50 let poskušal premagati lakoto v svetu, je na koncu sam umrl od nje.«
Nemci so se leta 1943 še zmeraj nahajali pred Leningradom. Skupina znanstvenikov in sodelavcev Vavilova se je še naprej skrivala v tajnem mestnem skladišču in čuvala semena. »Eden od njih je rekel, da je bilo težje vstajati in se obleči, kot pa čuvati semena,« piše Nabhan. »Reševanje teh semen za njihovo uporabo po vojni v dobrobit ljudi je bilo pomembnejše od individualnih potreb posameznika.«
Nasledniki Vavilova
Lisenko je imel celih 25 let popoln primat v sovjetski biologiji, zato je velik delež Vavilovih semen propadel, vendar naj bi, po pisanju pisatelja Genadija Golubeva leta 1979, »80 % sovjetskih njiv vsebovalo posejane sorte, dobljene iz zbirke Vavilova.«
Vavilov je s ciljem zbiranja semen različnih sort poljskih kultur in njihovih divjih prednikov opravil 115 odprav v 64 držav, med drugim tudi v Afganistan, Iran, Tajvan, Korejo, Španijo, Alžirijo, Palestino, Etiopijo, Argentino, Bolivijo, Peru, Brazilijo, Mehiko in ZDA. Na podlagi njegovih zapiskov današnji biologi, ki sledijo Vavilovim stopinjam, lahko dokumentirajo spremembe pri kulturah na posameznih območjih.
Rafael Rutson z oddelka za geografijo in regionalni razvoj Univerze v Arizoni trdi, da je »Vavilov za sabo pustil natančne zapiske, ki so še zmeraj koristni za oceno klimatskih in poljedelskih korelacij in vrednosti pritiska na določenih višinah, zapustil pa nam je tudi geografske modele raznovrstnih kultur.«
Po besedah ruskega genetika Ilje Zaharova je Vavilov bil »človek z neverjetno energijo in učinkovitostjo dela.« V članku objavljenem leta 2005 v časopisu Journal of Bioscience Zaharov piše: »V svojem relativno kratkem življenju je [Vavilov] opravil neverjetno količino dela. Tekom odprav je prepotoval ves svet, formuliral pomembne predpostavke v genetiki, napisal preko 10 knjig in ogromno naredil za organizacijo sistema poljedelskih institucij v Sovjetski zvezi.«
Nabhan se je pogovarjal tudi s kmetom iz Etiopije, ki mu je povedal, da »je imel Vavilov nadnaravno sposobnost najti območje z visoko stopnjo raznovrstnosti rastlinskih kultur.« Nek agronom iz Afganistana, ki je že v otroštvu vodil Vavilova po gozdovih divjih jabolk, je razlagal o tem, kako je »Vavilov vse dojel po samo enem dnevu na terenu.« Resnično, znanstvenik je svoje delo opravljal z veliko hitrostjo in pogosto dejal, da »nima mnogo časa, saj je treba še ogromno postoriti.«
Ali je Vavilov predvideval tudi to, da s svojim delom v bistvu hiti v zapor?
Vprašamo se lahko, kako bi izgledalo sovjetsko poljedelstvo, če bi Vavilov ostal živ, lahko pa z veliko gotovostjo trdimo, da bi njegovo delo imelo velik pozitiven vpliv na donose in učinkovitost poljedelskega sektorja v državi.
Lani je Rusiji uspel rekordni pridelek žita.