Od carjev do revolucionarjev: Bolezen ne izbira svojih žrtev

Johann Gottfried Tannauer, Car na smrtni postelji.

Johann Gottfried Tannauer, Car na smrtni postelji.

Celo voditelji največjih držav na svetu so lahko bolni, včasih tudi na smrt. Kljub turbulentni ruski zgodovini so kronične bolezni pokosile več vladarjev, kot nasilni državni udari.

Ko je car Pavel I. leta 1801 umrl, so kot uradni vzrok navedli kap, čeprav so mnogi Rusi (upravičeno) sumili, da je carja ubila skupina plemičev. Vendar je uradna zgodba delovala povsem verjetno, ker je skozi zgodovino mnogo vladarjev umrlo prav zaradi bolezni.

Pjotr Veliki: Nevrološke težave, astma in bolezni ledvic

Ivan Nikitin, Pjotr I. na smrtni postelji.

Pjotr Veliki je imel po besedah svojih sodobnikov »izjemne poteze in plemenito postavo«, bil pa je tudi precej visok – 203 cm. Car pa ni bil dobrega zdravja. Za svojo višino je bil zelo suh, trpel pa je zaradi različnih bolezni.

Občasno je Pjotra brez pravega razloga popadel bes. Danski ambasador je pisal, da je na neki paradi car napadel vojaka z mečem ter se ob tem pačil in tresel. V tistem času je Pjotr doživljal hude napade, ki jih je znala ustaviti le njegova žena, Katarina I.

Pjotr je umrl leta 1825, vendar raziskovalci še vedno razpravljajo o vzrokih njegovega vedenja. Nikolaj Puhkovski, sodobni psiholog, je predlagal epilepsijo. Drugi strokovnjaki domnevajo, da je imel car Tourettov sindrom. Nič od tega očitno ni vplivalo na njegove intelektualne sposobnosti, mu je pa bolezen precej zagrenila življenje.

Poleg nevroloških motenj se je moral car spopadati tudi z astmo, zaradi česar je moral pogosto obiskovati zdravilne vrelce. Njegovo smrt je povzročila bolezen ledvic, ki se je poslabšala, ko je Pjotr rešil več mornarjev s potapljajoče se ladje.

Aleksej, sin carja Nikolaja II: Hemofilija

Carjevič Aleksej med blatno kopeljo, ki naj bi ublažila njegovo bolezen.

Aleksej Romanov (1904-1918), edini sin zadnjega ruskega carja, nikoli ni izpolnil svojega poslanstva kot prestolonaslednik. Prevzem krone je bil vedno pod vprašajem zaradi carjevičeve hude bolezni – hemofilije, ki jo je podedoval od svoje mame Aleksandre, vnukinje angleške kraljice Viktorije.

Ta bolezen je pomenila, da je vsaka ureznina ali odrgnina lahko smrtno nevarna za Alekseja, saj se njegova kri ni pravilno strjevala. Prestolonasledniku sta vedno sledila dva stražarja, vendar niti to ni moglo preprečiti vseh tveganj. Aleksej je nekajkrat staknil poškodbe, ki so ga pripeljale na rob smrti.

Leta 1917, ko je Aleksej dopolnil 12 let, je dvorni zdravnik izjavil, da carjevič zaradi hemofilije »ne bo živel dlje kot do 16. leta.« Vsi upi, da bi carjevič morda lahko živel dlje, so se razblinili naslednje leto, ko so celotno carsko družino pobili.

Vladimir Lenin: Napredujoča ateroskleroza

Lenin v svoji rezidenci v Gorkem, nekaj mesecev pred smrtjo.

Delaven in energetičen voditelj oktobrske revolucije leta 1917 se je v manj kot dveh letih povsem spremenil zaradi skrivnostne bolezni. Svojo prvo kap je doživel maja leta 1922, zaradi česar je ostal paralizira in izgubil zmožnost govora.

Preberite več o novih teorijah glede Leninove smrti.

Lenin si je tistega leta opomogel in se vrnil na delo. Že naslednje leto pa je moral zapustiti Kremelj in svoje dolžnosti. Več mesecev je preživel v svoji rezidenci v Gorkem, njegovo zdravje pa se je naglo slabšalo. Celo najboljši zdravniki (tudi iz tujine) niso mogli ugotoviti, kaj je napadlo boljševističnega voditelja.

Znanstvenik Jurij Lopuhin je v svoji knjigi o Leninovi smrti leta 1924 pri starosti 53 let pojasnil: »Zdravniki so pacientu postavili diagnozo s tremi boleznimi, ki jih ni imel in ga napačno zdravili – nevrastenija, kronična zastrupitev s svincem in nevrosifilis.«  Avtopsija je pokazala, da je Lenin umrl zaradi napredujoče ateroskleroze, ki jo je delno povzročila poškodba žilno-srčnega sistema ob poskusu atentata leta 1918.

Leonid Brežnjev: Bolezen srca in živčnega sistema

Brežnjev je bil več let bolan in stalno izčrpan. Povsod ga je spremljal njegov zasebni zdravnik, Jevgenij Čazov.

Najdlje zaposlenemu sovjetskemu generalnemu sekretarju se je zdravje slabšalo zadnjih 18 let njegovega službovanja. Sovjetski državljani so se pogosto norčevali iz svojega voditelja, ki je na televiziji momljal in komajda hodil. Mnogi niso vedeli, da je bil Brežnjev bolan že dolgo preden so simptomi postali očitni.

Preberite, kakšni vici o Brežnjevu so nastali v Sovjetski zvezi.

»Metaforično rečeno, če bi delal kot poštar in ne kot politik, bi dlje živel,« pravi zgodovinar Viktor Denninghaus. Po njegovem mnenju je Brežnjev prvi srčni infarkt doživel leta 1951, skoraj desetletje pred tem, ko je prevzel vodstvo Komunistične partije. Dolga leta dela pozno v noč, verižno kajenje in stalna napetost so terjale svoj davek. Od poznih 70. let ni mogel zaspati brez tablet, ki so obenem še bolj škodovale njegovemu srcu.

Morda bi si Brežnjev opomogel, če bi se upokojil, vendar zanj to ni prišlo v poštev. »Ni imel dovolj poguma, da bi se upokojil in je moral ostali na vodilnem položaju do zadnjega dne,« pravi zgodovinar Andrej Savin. Brežnjev je umrl v svojem spanju novembra leta 1982 pri 75. letu starost, vzrok pa je bil še en srčni infarkt.

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

This website uses cookies. Click here to find out more.

Accept cookies