Jugoslavija po koncu druge svetovne vojne ni bila del niti Nata niti Varšavskega pakta, položaj med neuvrščenimi pa je Jugoslovanom omogočal, da so lahko kupovali orožje tako na Vzhodu kot na Zahodu po relativno nizkih cenah. Ta prednost je hkrati po drugi strani predstavljala tudi oviro razvoju domače vojaške industrije na nekaterih področjih. Eno od teh so bili tanki ...
Ideja o razvoju lastnega tanka je bila sicer v Jugoslaviji aktualna že od konca druge svetovne vojne, vendar je njena realizacija postala mogoča šele proti koncu 70. let, ko je domača industrija dosegla zadosten tehnološki napredek.
Glavnо moč jugoslovanskih tankovskih enot so še v 70. letih predstavljali sovjetski tanki T-55, medtem ko je bila kar tretjina vsega tankovskega arzenala JLA sestavljena še iz tankov T-34 iz časa druge svetovne vojne.
Zvezna vojska je na neki točki prepoznala potrebo po okrepitvi svojega oklepnega voznega parka, zavoljo katere so se ponovno obrnili k Sovjetom.
Jugoslovanski odnosi s Sovjetsko zvezo so bili tekom hladne vojne izmenično toplo-hladni. Sovjeti so tako šele po dolgotrajnih pogajanjih in intervencijah v najvišjem državnem vrhu sprejeli jugoslovanske strokovnjake, da jim predstavijo tank, ki jih je zanimal. Šlo je za glavni sovjetski bojni tank T-72.
Mnenja strokovnjakov po demonstraciji so bila sicer različna, a je na koncu vseeno padla odločitev o nabavi licence, po kateri bi lahko Jugoslavija doma proizvajala lastno različico omenjenega tanka. Končni dogovor med Titom in takratnim sovjetskim voditeljem Leonidom Brežnjevom leta 1979 je Jugoslaviji podelil 10-letno licenco za proizvodnjo 1.000 tankov v vrednosti 46 milijonov ameriških dolarjev.
Pridobitev licence je zahtevala precej napora in intervencijo najvišjih državnih predstavnikov.
Getty ImagesZa kako obsežen projekt je šlo, priča že dejstvo, da je licenčna dokumentacija obsegala kar 120.000 A4 strani in tehtala celih 20 ton!
Serijska proizvodnja tanka se je začela leta 1984 v okviru projekta Kapela. V njej je neposredno sodelovalo 240, posredno pa kar 1.000 podjetij. Slovenska Železarna Ravne je proizvedla 60 % tanka, med drugim glavno kupolo, pogonska kolesa in gosenice, podjetje Iskra pa je prispevalo laserske daljinomere. Oborožitev je bila zaključena v podjetju Bratstvo iz Novega Travnika v Bosni in Hercegovini, končni izdelek pa je nastal v tovarni ĐuroĐaković na Hrvaškem.
Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!
Za sestavo končnega izdelka sta se sicer poleg omenjene tovarne potegovali še tovarna Goša iz Smederevske Palanke in Strojni inštitut iz Niša. Iz tehnološkega in tehničnega vidika in po mnenju takratnih strokovnjakov so bili primerni vsi trije konkurenti, ker pa je bil delež takratne SR Hrvaške pri vojaških programih relativno majhen, naj bi Tito iz tega razloga presodil v prid Đakovića iz Slavonskega Broda.
Vložek domače industrije v projektu Kapela je bil res izjemen: za proizvodnjo določenih delov tanka so morali na primer najprej izdelati posebno stiskalnico s kapaciteto 30.000 ton. Ta je zrasla v Podgorici v Črni Gori.
Nov tank so poimenovali M-84.
Slovenski M-84
WikipediaČeprav je sovjetska osnova tanka ostala nespremenjena, so Jugoslovani naredili pomembne nadgradnje, s katerimi je M-84 presegel original in postal konkurenčen tudi zahodnim tankom. Prva stvar, ki je bila deležna izboljšave, je bil motor, katerega moč so povečali na 734 kW, s tem pa izboljšali razmerje med težo in močjo ter napravili tank bolj gibljiv. Pomembna novost je bil laserskidaljinomer, ki so ga proizvajali v Iskri. Inženirji so izboljšali sistem vodenja ognja in nadgradili oklep; jugoslovanska različica je namreč imela večslojni in ne monoliten oklep, kot ga je imel sovjetski original. Na splošno gledano je bila celotna konstrukcija jugoslovanskega tanka narejena z večjo preciznostjo kot pri množično proizvedenem originalu.
Osnovni model T-72, ki je služil kot podlaga za M-84.
WikipediaUspešno nadgradnjo so potrdili tudi ruski inženirji, ki naj bi konec 80. let za potrebe testiranja dobili en primerek jugoslovanskega tanka.
Sovjetski politiki so bili nad izboljšavami svojih balkanskih tovarišev manj navdušeni od inženirjev in so zahtevali, da se tank ne sme nadgrajevati naprej, vendar pa so imeli v tistih časih preveč notranjih problemov, da bi Jugoslovanom lahko to zares preprečili.
Kljub temu, da se je Jugoslavija v licenčni pogodbi načeloma zavezala, da tankov ne bo prodajala naprej, so inženirji izdelali posebno serijo za izvoz v Kuvajt. Vsega skupaj je bilo v to državo prodanih 150 tankov M-84AB in M-84ABN, ki so postali del tankovske brigade Fatah. V prvi zalivski vojni sicer niso bili uporabljeni v boju, so se pa v izredno težkih puščavskih pogojih izkazali za zanesljiva bojna vozila, ki jih je bilo lahko in relativno poceni vzdrževati.
Kuvajtski M-84.
WikipediaSvoj bojni krst je M-84 na žalost doživel kar doma. Tekom državljanske vojne, ki je spremljala razpad Jugoslavije, so tank uporabljale praktično vse vpletene strani. Zaradi pogoste nezadostne pehotne podpore in slabe taktične uporabe tankovskih enot je sicer prihajalo do mnogih nepotrebnih izgub, pokazale pa so se tudi nekatere tehnične slabosti tanka, ki so izhajale še iz njegovega originala T-72. Izkazalo se je, da je bil tank še posebej ranljiv napram protioklepnim minam, v urbanem okolju pa je bil lahka tarča za ročne protitankovske izstrelke.
Nazadnje je bil M-84 v boju uporabljen med operacijo srbskih oboroženih sil proti albanskim separatistom na jugu Srbije v letih 1999 – 2001.
Srbski M-84AS predstavlja eno najnovejših posodobitev.
WikipediaDanes je ta bojni stroj še zmeraj glavno udarno kopensko orožje v arzenalu bivših jugoslovanskih republik: Slovenije, Hrvaške, Bosnein Hercegovine in Srbije. Hrvaška in Srbija sta se v povojnem obdobju še posebej zavzeto posvetili nadgradnji svojih M-84; do leta 2020 bodo novih posodobitev deležni tako hrvaški kot srbski tanki, s čimer bo ta izdelek vojaške industrije nekdanje skupne države v uporabi že 30 let po njenem razpadu.
* Opomba avtorja: V pomoč pri pridobivanju podatkov je bila diplomska naloga Mitje Česnika z naslovom "Razvoj in proizvodnja tankov v Jugoslaviji 1945-91" iz leta 2016.
Jugoslavija je proizvajala tudi lastno različico legendarne kalašnikovke.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
