Kako so sovjetska terenska vozila osvojila Južni tečaj

Prizorišče sovjetske ekspedicije na Antarktiki - raziskovalni observatorij Mirni.

Ješurin/Sputnik

V petdesetih letih prejšnjega stoletja je Sovjetska zveza skupaj z drugimi narodi pričela z aktivnim raziskovanjem Antarktike. Prevzela je raziskovanje vzhodnega dela kontinenta in leta 1956 je bila tam ustanovljena prva sovjetska postaja »Mirni« (miren). V petih letih je bilo operativnih postaj na vzhodnem delu Antarktike že pet.

Gradnja sodobnega centra na Antarktiki.

E. Kočetkov/Sputnik

Sovjetski specialisti so se hitro srečali z enim večjih problemov. Težki pogoji na Antarktiki so zelo oslabili možnost transporta, saj običajni traktorji in tovornjaki sploh niso bili več kos razmeram. Potrebovali so novo terensko vozilo, ki bi bilo sposobno doseči Južni pol, kar je precej težka naloga, saj je bila razdalja med postajo »Mirni« in Južnim tečajem kar 2.700 km.

Alexander Kočetkov/TASS

Sovjetski inženirji so morali razviti terensko vozilo, ki je bilo sposobno optimalnega delovanja na -70 stopinjah Celzija, premagovanja dolgih razdalj v snegu in ledu, in ki je bilo lahko začasen dom znanstvenikom. Tako se je rodilo sovjetsko terensko vozilo, poimenovano po »ženski iz Harkova« - Harkovčanka.

Ameriški Penguin 1

AP

Harkovčanka je bilo terensko vozilo, ki je bilo odgovor na ameriško vozilo Antarctic Snow Cruiser, ki je bilo narejeno v tridesetih letih prejšnjega stoletja. To ogromno vozilo je bila prava hiša na kolesih. Zdržalo naj bi več poti po Antarktiki, vendar ni prevozil več kot 148 km.

Sovjetska Harkovčanka na Antakritki

Mikhail Ozerskij/Sputnik

Novo sovjetsko terensko vozilo je temeljilo na težkem artilerijskem traktorju ATT, ki je baziral na šasiji in pogonskem sistemu tanka T-54. Lahko je povlekel tovor s težo 70 ton. Vozilo je bilo dolgo 8,5m, široko 3,5m in visoko 4m. Njegova običajna hitrost je bila 5-11 km/h.

A.Kapitsa/TASS

Vozilo je bilo tako veliko, da ga lahko primerjamo z manjšim stanovanjem – 28 kvadratnih metrov. Notranjost je bila opremljena z vsem potrebnim za dolgo potovanje: kontrolni del za voznika in navigatorja, delavnico, majhno kuhinjo, spalnico za šest oseb, wc, jedilnico in predsobo.

Jevgenij Tolstikov/TASS

Narejenih je bilo pet takšnih vozil in dostavljena so bila na Antarktiko pozno leta 1958. Naslednje leto se je prva skupina raziskovalcev že podala na pot do Južnega tečaja. 27. septembra se je vseh pet vozil odpravilo na pot. Na poti so naredili še dva postanka na zadnjih dveh sovjetskih postajah pred končnim ciljem – Komsomolskaja in Vostok.

G. Koposov/Sputnik

2.700 km dolga pot je bila zelo težavna, sploh zadnjih 1253km od postaje Vostok do cilja. Močne snežne nevihte, neznano območje in nevarne skrite razpoke bi lahko bile usodne za vozilo. Člana odprave raziskovalcev Nikolaj Grušinski in Alksander Dralkin sta se takole spominjala Antarktike: »Neskončen snežni ocean pred nami, za nami pa dve črti, ki jih je pustilo naše vozilo. Sledi so bile narejene tam, kjer ni stalo še nobeno človeško bitje. Povezani smo bili prek radijskih postaj s postajo Mirni in Vostok, vedeli smo, kaj se dogaja na celini.«

Postaja Novolazarevskaja, Antarktika

G. Koposov/Sputnik

26. decembra so sovjetski raziskovalci dosegli Južni pol, kjer so jih pozdravili Američani, ki so imeli v bližini postajo Amundsen – Scott. Celotno potovanje je trajalo 89 dni. Po treh dneh počitka na ameriški postaji so se sovjetski znanstveniki vračali nazaj domov.

34. antarktična ekspedicija 1988-1990

V. Čistijakov/Sputnik

Terensko vozilo Harkovčanka je služilo 20 let kot glavno transportno sredstvo na Antarktiki  in tako povezovalo 6 sovjetskih postaj s celino. Leta 1975 je ugledala luč sveta izpopolnjena Harkovčanka 2, ki se je pridružila raziskovalcem na Antarktiki. Tudi danes je to glavno transportno sredstvo na vseh ruskih polarnih ekspedicijah. V načrtu je bila tudi Harkovčanka 3, ki pa zaradi razpada Sovjetske zveze ni bila izdelana.

Ste vedeli, da so ruski mornarji odkrili Antarktiko že pred skoraj 200 leti, ko sta Amerigo Vespucci in James Cook samo ugibala, da bi morala obstajati takšna celina? Preberite, kako so ruski raziskovalci premagali Italijane in Britance.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.