Navdušenje nad gulagi: Kako je Rooseveltov podpredsednik pohvalil sovjetski zaporniški sistem

Getty Images
Maja 1944 je ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt poslal podpredsednika Henryja Wallacea v Magadan v Sibirijo. Ta je ob povratku v ZDA navdušeno razlagal o sistemu kazenskih kolonij v Sovjetski zvezi.

»Nekoč je Sibirija za Američane simbolizirala vklenjene zapornike in izgnance. Danes je, kot po čudežu, vse drugače.« Te besede je ameriški podpredsednik Henry Wallace izrekel pred občinstvom zapornikov v gulagu leta 1944. Kako je lahko prišlo do tega?

Zgodovinskih odnosov med ZDA in ZSSR se spominjamo kot hladnih, vendar temu ni bilo zmeraj tako. Leta 1944 so odnosi med državama postali tako prijetni, da so presenečenega Wallacea povabili celo v Kolimo, da se sam prepriča o največjem in najbolj smrtonosnem sovjetskem zaporniškem taborišču.

Predstavili so mu urejeno kolonijo, polno sitih in zadovoljnih delavcev, ki so jih pripeljali tja posebej za to priložnost. Neveden ameriški predstavnik je verjel vsemu, kar mu je bilo predstavljeno in ob tem spregledal realnost gulagov, ki jih je celo označil za »jasen dokaz o izredno nadarjenem političnem vodstvu.« Kako so ga lahko tako pretentali?

Wallace s svojimi NKVD vodiči 1944.

Mož, ki je zaupal Sovjetom

ZDA je bila pod Josephom McCarthyjem drugačna. V državi, kjer so bili določeni politiki samo v nekaj letih javno diskreditirani kot »komunistični vohuni«, so levo usmerjeni demokrati v času Rooseveltove administracije pogosto hvalili Stalina in Sovjetsko zvezo. Wallace je bil eden najglasnejših zagovornikov in nekoč zbrani množici na Madison Square Gardnu govoril, da sta bili »tako ameriška kot ruska revolucija del pohoda svobode, ki se je zgodil v zadnjih 150 letih.«

Ko sta ZDA in ZSSR postali leta 1941 zaveznici, ni bilo srečnejšega moža od Wallacea. Med drugo svetovno vojno je ves čas hvalil Stalinove petletne načrte in razvoj Sibirije, s tem ko je novinarjem in javnosti razlagal, da sovjetski državljani zgolj »želijo pridobiti bolj izpolnjeno življenje preko izkoriščanja naravnih virov.« Leta 1942 je zmedenemu sovjetskemu zunanjemu ministru Vjačeslavu Molotovu razkril svoje sanje o izgradnji avtoceste med Moskvo in Chicagom, ki bi potekala čez Sibirijo.

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

Zaradi njegovega zanimanja za Ruski daljni vzhod, ga je Roosevelt izbral za nadzornika programa Lend-Lease [pošiljk industrijskega materiala, ki so jih ZDA dostavljale ZSSR kot pomoč med vojno], ki je bil dejaven v kazenskih taboriščih. Wallace je bil tako navdušen, da se je pred svojim obiskom 20. maja 1944 začel učiti ruščino.

S polkovnikom Iljem Mazurukom 1944.

Razkošna predstavitev

Wallace ni vedel, da je njegovo celotno potovanje v Magadan popolnoma nadzirala NKVD (Sovjetska obveščevalna služba). Med svojim 25-dnevnim obiskom si je podpredsednik v glavnem ogledoval taborišča omrežja Dalstroj – unikatne dejavnosti NKVD, v kateri so sodelovali politični zaporniki. Wallace je v svojem dnevniku pisal o vodičih, da imajo »čudne modre vrhove na kapah,« nevede, da je šlo za standardno uniformo častnikov NKVD torej ne za diplomate. Še posebej neveden je bil glede svojega vodiča Serga Goglidzeja, ki je pravzaprav bil eden glavnih izvršiteljev smrtnih kazni v sistemu GULAG, in ga opisal kot »zelo nežno in razumevajočo osebo.«

Wallace in Sergo Goglidze, poveljnik NKVD-jevih operacij na Daljnem vzhodu.

Pod poveljstvom NKVD so Magadan za Wallaceov obisk preuredili. Kot je v svoji knjigi z naslovom The Forsaken zapisal Tim Tzouliadis, so bili podpredsedniku prikazani »pionirji na delu, ne pa zaporniki v taborišču.«

Rudnik zlata v Kolimi, v katerem je leta 1942 umrlo 16.276 ljudi, je naenkrat postal delujoč. Da bi ga prikazali v čim lepši luči, so bili stražni stolpi in bodeča žica začasno umaknjeni, najbolj slabotne zapornike pa so premestili v drug rudnik. Dobro oblečeni častniki NKVD so igrali delavce in zasedli svoja mesta, Wallace pa jih je opisal kot »velike, močne može,« ki naj bi po njegovem prepričanju na Daljni vzhod prišli iz evropskega dela Rusije.

Wallace z delavci v Kolimi, ki so bili najverjetneje častniki NKVD.

Verjetno največja predstava od vsega pa so bile založene trgovine v kraju, kjer so prebivalci komaj preživeli na porcijah kruha. Kot je povedal nek deček iz Magadana: »Zmeda v mestu je bila neverjetna. Najbolj nenavadna stvar je bila nenadna sprememba v izložbah, ki so se naenkrat napolnile s sovjetskimi izdelki. Bog ve od kod je vse to prišlo.«

Wallace je bil zelo navdušen in je tudi obiskal »luksuzni apartma« ene od trgovin, ki pred tem ni obstajal, kjer je kupil drago stekleničko parfuma. Ob obisku kmetije, kjer so gojili kumare za potrebe elite NKVD, je trdil, da »se ni mogel načuditi, koliko bolje so ljudje živeli v primerjavi s carskim obdobjem.«

Zadovoljna stranka

Wallaceova misija je za lokalne oblasti predstavljala nočno moro, saj se je podpredsednik želel pogovarjati s prebivalstvom Magadana. Podpredsednik namreč ni vedel, da so vsi, s katerimi se je pogovarjal bili pod prisego »lojalnih sovjetskih državljanov,« za katere bi napačno izrečene besede lahko imele resne posledice.
Ko se je pogovarjal z dekleti na kmetiji prašičev, je povzročil paniko, zato ker je začel spraševati podrobna vprašanja o prašičih. Dekleta, ki so prav tako delala za upravo, namreč niso vedela prav ničesar o živalih. Pred zadrego jih je rešila intervencija prevajalca, ki je ponaredil odgovore.

Rudnik zlata v Kolimi, 1944.

Podpredsednik je svojo srečo (in srečo svojih vodičev) preizkušal tudi s postavljanjem vprašanj o številu ljudi, ki delajo za Dalstroj. Razkritje strogo zaupne informacije je za častnika NKVD pomenilo samomor.

Najbolj spektakularen Wallaceov nastop je bil govor pred množico urejenih zapornikov, ko je v polomljeni ruščini povedal, da Sibirija »ni več simbol za zapornike in izgnanstvo.«

Stalinova figura

Po Wallaceovih pričevanjih je bilo njegovo potovanje v Kolimo velik uspeh, njegova naklonjenost stvarem, ki jih je videl, pa iskrena. S pohvalami na račun sistema delavskih taborišč (ki so ga po njegovih besedah spominjali na Novo Anglijo) je izrazil upanje, »da se bo projekt Dalstroj razvijal še naprej.« Njegovo potovanje je vplivalo tudi na njegove prihodnje zunanjepolitične ambicije, s katerimi je želel sovjetsko-ameriško medvojno zavezništvo ohraniti tudi v mirnem povojnem času, da bi »naša dva velika naroda sodelovala v harmoniji.«

Wallacea so zaradi njegovih »preveč levih« pogledov leta 1944 odstavili. To pa ni ustavilo Stalina, da ga ne bi snubil za pro-sovjetskega predsedniškega kandidata. Leta 1948 je njegova levo usmerjena Progresivna stranka zavračala Trumanovo »trdo politiko« do Rusije.

Wallace ob slovesu na letališču v Magadanu, 1944.

Zahvaljujoč izkušnjam iz prve roke, ki jih je dobil v Magadanu, je Wallace vodil platformo, ki je nasprotovala Marshallovemu načrtu, ki ga je označil za »Zahodni vojaški blok, usmerjen proti Rusiji.« Stalin je njegova stališča označil kot »ploden temelj za razvoj mednarodnega sodelovanja.« Wallaceovi progresivci so na koncu dobili zgolj 2,37 % glasov, medtem ko se je kasneje izkazalo tudi to, da je bil Harry Dexter White, Wallaceov podpredsedniški kandidat, v resnici sovjetski vohun.

Ko je nekdanja švicarska zapornica v gulagu Elinor Lipper leta 1951 objavila spomine iz taborišča, so se Wallaceovi sklepi o Kolimi začeli obračati proti njemu. »Kot obiskovalcem, so nam pokazali samo eno plat medalje,« je kasneje izjavil v javnem pismu. »Motil sem se.«

Wallaceu so v Magadanu dobesedno nadeli rožnata očala. Njegova naivnost in mirovniška usmerjenost v svetu, kjer se je začela oboroževalna tekma, ga je na koncu izpostavila kot žrtev zgodovine.

Preberite še: Kolima - dežela zlata, ki je postala simbol nasilja

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke