Verjamete ali ne, Leonid Rogozov ni edini, ki je na sebi izpeljal takšno operacijo. Že leta 1921 je ameriški kirurg dr. Evan O'Neill Kane uspešno izvedel eksperiment, v katerem je sebi odvzel slepič in sam zašil rano.
Vendar je med njegovim in Rogozovim primerom ena velika razlika: sovjetski kirurg ni bil v udobni operacijski sobi, obkrožen z ekipo poklicnih kirurgov, ki bi mu priskočili na pomoč, če bi se kaj zalomilo. Svojega podviga ni izpeljal v imenu znanosti, ampak zato, da bi lahko preživel.
Med življenjem in smrtjo
Leta 1960 se je mladi 27-letni kirurg Leonid Rogozov priključil šesti sovjetski ekspediciji na Antarktiko. Naslednje leto je začel delati vna novoustanovljeni Novolazarevski raziskovalni postaji.
29. aprila 1961 je Leonid Rogozin zbolel. Čutil je slabost, vrtoglavico, imel je visoko temperaturo in bolečine v spodnjem desnem delu trebuha. Takoj si je postavil diagnozo: akutno vnetje slepiča. Problem je bil v tem, da je bil edini zdravnik na postaji. Hkrati je bilo nemogoče organizirati prevoz drugam, saj ni bilo v bližini niti enega letala, da sploh ne govorimo, da so bile vremenske razmere tako in tako preslabe za letenje.
Jurij Vereščagin
Zaplet zaradi vnetja potrebušnice (peritonitisa) bi lahko pripeljala do usodnih posledic, zato je moral Rogozov hitro reagirati. Njegov sin Vladislav je pozneje pripovedoval, da je bil oče na robu med življenjem in smrtjo ter nikjer ni mogel računati na pomoč, zato je pač moral operirati sam sebe.
»Moral je odpreti svoje trebuh in izvleči črevesje. Ni vedel, ali je to sploh mogoče izpeljati,« pripoveduje Vladislav.
Neizbežna operacija
Operacija je bila izpeljana 30. aprila. Leonidu sta pomagala meteorolog Aleksander Artjomov, ki je pomagal z medicinskimi instrumenti, in inženir Zinovij Teplinski, ki je držal luč in ogledalo.
Rogozov je bil v pol-sedečem položaju, naslonjen na levo stran telesa. Ko si je dal lokalno anestezijo (injekcija prokaina), je naredil 12 centimetrov dolg rez na spodnji desni strani trebuha. Začel je iskati slepič, pri tem pa se je moral pretežno zanašati na svoj dotik, le malo mu je pomagalo ogledalo.
Jurij Vereščagin
Njegova pomočnika sta skoraj padla v nezavest, ko sta videla, kako Rogozov išče slepič v svojem telesu. Šef postaje Vladislav Gerbovič, ki je bil prav tako prisoten v času operacije, se spominja, da sta bila asistenta popolnoma bleda, a sta še naprej dajala vse od sebe, da bi le ostala prisebna.
30-40 minut po začetku operacije je Rogozov občutil močnejšo slabost in vrtoglavico, zato je moral na 5 minut delati kratke 5- do 10-sekundne premore. Kirurg je ves čas poskušal ostati miren in skoncentriran.
Vendar je Rogozov v zaključni fazi skoraj izgubil živce. »Evo ga, končno, prekleti slepič! Z žalostjo opažam, da ima na koncu črno barvo. To pomeni, da bi počilo, če bi počakal samo še en dan … Srce se mi je stisnilo in težje sem delal, počutil sem se, kot da so moje roke iz gume. Da, mislil sem, da se bo slabo končalo. Vse, kar mi je preostalo, je to, da izvlečem slepič,« se je kasneje spominjal dogajanja.
Operacija je skupno trajala eno uro in 45 minut – zaključila se je uspešno. Pet dni pozneje se je normalizirala telesna temperatura, še dva dneva pozneje so bili odstranjeni šivi.
Drugi Gagarin
Ko se je Leonid Rogozov vrnil domov, so ga sprejeli kot heroja in slavno osebnost. Zaslovel je ne samo v Sovjetski zvezi, ampak tudi v tujini.
Rogozovu so posvetili številne članke, knjige, filme in pesmi. Prejel na stotine pisem ljudi iz Sovjetske zveze in drugih držav. Za hrabrost so ga odlikovali z redom rdeče zastave, enim od najvišjih odlikovanj Sovjetske zveze. Podarili so mu tudi stanovanje v Leningradu.
V. Fedosjev / TASS
Iz nekega razloga so ga ljudje primerjali s prvim človekom v vesolju Jurijem Gagarinom, ki je poletel v vesolje 18 dni pred operacijo. Drži, da Rogozov ni bil prvi človek na svetu, ki je samemu sebi odstranil slepič, vendar so ga v ZSSR vseeno dojemali kot človeka, ki je izpeljal nemogoče. V vsakem primeru moramo priznati, da mu je uspel podvig v skrajno neugodnih pogojih.
»Med njima je bila velika podobnost, saj sta bila oba stara 27 let, oba sta izhajala iz delavskih družin in sta dosegla nekaj, kar prej še nikomur ni uspelo. Bila sta prototipa idealnega nacionalnega superheroja,« razlaga njegov sin Vladislav.
Preberite še: Zmagovalci nad nevidnimi ubijalci
Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!