Politični odnosi med Rusijo in Veliko Britanijo so doživeli veliko število vzponov in padcev, odkar so jih vzpostavili v 16. stoletju. Ta incident pa je bil najostrejši diplomatski spor med ZSSR in Veliko Britanijo, vse pa je sprožil nek lažen dokument.
Grožnja z vzhoda
Do sredine 20. let je postalo jasno, da je Sovjetska zveza igralec, na katerega je potrebno v prihodnosti računati, a v ospredju je bil tudi strah, da se bo socialistična revolucija razširila po vsem svetu. Komunistična internacionala je objavil, da je njen glavni cilj svetovna revolucija, zato so evropske oblasti povsod iskale komunistične vohune.
Leta 1924 je škotski komunist in novinar John Campbell objavil odprto pismo britanski vojski, v katerem je od vojakov zahteval, da zavrnejo poslušnost vladi v primeru vojne in se pripravijo na državni udar. Pismo je izzvalo velike razprave. Laburistična stranka je najprej aretirala Campbella, kasneje pa je umaknila svojo odločitev in ga osvobodila. Levičarje je odločitev o aretaciji razbesnela, konservativci pa so prezirali vlado, ker je umaknila obtožbe. Torijci so izrazili pomanjkanje zaupanja vladi in za 29. oktober so napovedali splošne volitve.
"Avtentičnost dokumenta je nesporna"
Global Look Press
To je zgodilo ravno v času, ko sta Sovjetska zveza in Velika Britanija podpisali pomemben trgovski sporazum, a ga še nista ratificirali. Kriza vlade je to dejanje odložila do nadaljnjega.
Winston Churchill, v tistem času perspektiven torijec, je več kot jasno izrazil svoj prezir do možnega prijateljstva z ZSSR, ki si je želela od Britanije sposoditi denar, da bi obnovila svoje uničeno gospodarstvo. Težava je nastala, ko sovjetska vlada ni želela plačati carskih dolgov, zato so komunisti morali skleniti kompromis. Vedeli so, da bi se v primeru padca laburistične vlade odnosi med obema državama hitro poslabšali.
Pet dni pred splošnimi volitvami, je Daily Mail objavil domnevno pismo Grigorija Zinovjeva, ki je bil takrat eden od treh najvišjih sovjetskih funkcionarjev kot predsednik Kominterne (skupaj s Kamenjevim in Stalinom).
Pismo je britanske komuniste pozivalo k okrepitvi subverzivne aktivnosti: "Vojaški sektor britanske komunistične partije po naših informacijah še naprej trpi zaradi pomanjkanja strokovnjakov, bodočih poveljnikov britanske Rdeče armade. Čas je, da razmislite o oblikovanju takšne skupine, ki bi lahko skupaj z vodjami postala jedro vojaške organizacije partije."
Britanska tajna obveščevalna služba MI-6 je pismo dobila 2. oktobra od vohuna iz Rige, v spremnem sporočilu pa je pisalo, da je "avtentičnost dokumenta nesporna." Kasneje se je razkrilo, da je šlo za spretno prevaro. Obveščevalna služba ni ničesar preverjala. Vsebina pisma je bila tako šokantna, da ga je MI-6 takoj poslala vsem vladnim in vojaškim agencijam.
National Library of Norway/Wikipedia
Še isti dan je vodja severnega oddelka Ministrstva za zunanje zadeve Velike Britanije Don Gregory sovjetskemu diplomatskemu predstavniku Christianu Rakovskemu poslal protestno noto. V tej je pisalo, da britanska vlada meni, da pismo predstavlja neposredno vmešavanje v britanske notranje zadeve. Diplomat Rakovski je, zmeden, telegrafiral v Moskvo in vprašal, kaj naj odgovori.
"Varnost in imuniteta zagotovljeni"
ZInovjev je odločno zavrnil, da je napisal pismo. Bilo je povsem nelogično, da bi ZSSR uničevala diplomatske odnose z Britanijo, ko je država tako obupano potrebovala posojilo. Britanska obveščevalna služba, ki je spremljala celotno sovjetsko zaupno korespondenco, je morala vedeti, da je pismo ponaredek. MI-6 je izvedela, da sovjetska oblast išče osebo, ki je napisala pismo in ji obljubila "varnost in imuniteto". Kako pa je ta dokument prispel v roke Daily Maila?
Ko je Don Gregory vročil protestno noto Rakovskemu, je to storil brez odobritve ministra Ramseyja McDonalda. V tem času je imel Gregory denarne težave, britanski zgodovinarji pa navajajo, da je bila po objavi pisma v časopisu njegova denarnica debelejša. Pismo je očitno prodal novinarjem, morda celo torijcem, ki so profitirali po padcu McDonaldove vlade.
Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!
To, kar je še bolj šokantno, je to, da je bilo pismo zelo očitno lažno. Niti britanski vohun v Rigi niti vodstvo MI-6 pisma pravzaprav niso pogledali. Poleg podpisa Zinovjeva, je pismo nosilo tudi podpis škotskega komunista Arthurja McManusa in Otta Kuusinena, še enega funkcionarja Kominterne. Če bi visoki britanski diplomat videl original, bi vedel, da je lažen. Kuusinen je vse podpisoval z uporabo imena po očetu, tukaj pa je pisalo le "O. Kuusinen".
Po volitvah so na oblast prišli torijci, burne odzive zaradi pisma pa je bilo treba pomiriti zaradi obojestranskih interesov. Sovjetsko vodstvo je takrat storilo nekaj nezamisljivega: novembra leta 1924 so skupini britanskih predstavnikov dovolili vpogled v zaupne dokumente Kominterne.
"Tri dni in tri noč," je pripovedovala Aino Kuusinen, Ottova soproga, "so najnevarnejše in najbolj škodljive dokumente odstranjevali iz arhiva, še posebej pa zaupna navodila za britansko Komunistično partijo. Celo registratorji so ponarejeni." Čeprav britanski odposlanci niso videli vsega, pa so videli dovolj, da so umaknili obtožbe. Konflikt so rešili, a nova vlada Stanleyja Baldwina na koncu ni ratificirala trgovinskega sporazuma. Ostane le eno vprašanje: kdo je napisal to pismo?
Leta 1998 je britanski laburist Robin Cook od zgodovinarja Ministrstva za zunanje zadeve in pisarne Commonwealtha zahteval, da pripravijo poročilo o pismu Zinovjeva. Naslednje leto je zgodovinarja Gil Bennet, ki je to vprašanje raziskovala v ruskih in britanskih arhivih, predstavila poročilo, ki dokazuje, da je pismo lažno, ni pa mogla z gotovostjo odgovoriti na vprašanje, kdo ga je napisal in je zgolj podala nekaj predlogov. Povsem mogoče je, da so ga napisali predstavniki bele ruske emigracije, ki so imeli tesne zveze z britansko obveščevalno službo. Mnogi od njih so namreč tudi živeli od ponarejanja sovjetskih dokumentov.
Leta 2011 je zgodovinar Jonathan Pile prišel do zaključka, da je pismo napisal George Ball, dolgoletni sodelavec MI5. Leta 2017 je britanska vlada priznala, da je pismo nekje "založila", ni pa povedala, ali obstajajo kopije originalnega dokumenta.
Preberite še: Bivši britanski vohun je pojasnil, zakaj je prestopil na sovjetsko stran