V Sovjetski zvezi denar ni pomenil tudi oblast. Za sovjetsko elito – »nomenklaturo« – je bilo skoraj vse na voljo zastonj, a je bilo v lasti države. Že res, da je Sovjetska zveza v svoji zgodovini doživela več obdobij pomanjkanja, a so se dobre zveze in poznanstva v partiji izkazale za še boljšo strategijo od skrivanja rubljev pod posteljo. Zveze so prišle prav ne samo birokratom samim, pač pa tudi njihovim družinam in sovjetskim »slavnim osebnostim«, kot so bili pisatelji, športniki, kozmonavti itd.
Disident Mihail Voslenski je leta 1984 v povedni knjigi Nomenklatura pisal, da je do 80. let 20. stoletja krog takšnih državnih zvez zajel tri milijone ljudi. Stalinova hči Svetlana se je nekoč spominjala, da mize ni zapustil niti en rubelj očetove plače.
Avtomobili
Zgornji sloj sovjetske nomenklature je dobil najboljše avtomobile v državi, zlasti model GAZ Volga (sovjetska alternativa za Mercedes-Benz), ki je bil zadosti luksuzen, da se je z njim še leta 2015 ruski predsednik Vladimir Putin prikazal pred predsednikom ZDA Georgom Bushem. Na voljo je bila še bolj sofisticirana limuzina ZiL, znana tudi kot »Čajka«, ki pa je bila rezervirana za generalnega sekretarja in druge člane centralnega komiteja komunistične partije. Na nekaterih cestah v Moskvi so obstajali celo posebni »pasovi za ZiL«, rezervirani za pomembne politike, da ne bi zamujali na sestanke.
Getty Images
Pri teh »luksuznih« avtomobilih moramo omeniti, da so bili povezani s funkcijo v partiji, funkcionarji si niso mogli privoščiti takšnega avta za osebno last. Že res, da je partijski avto vozil osebni šofer, toda če je funkcionar izgubil svojo funkcijo, je hkrati izgubil tudi dostop do avtomobila.
To velja za mnoge, a ne za čisto vse. V času vladavine Brežnjeva (1964-1982) je namreč začela Sovjetska zveza proizvajati avte za osebno rabo. V sovjetski avtomobilski industriji množična proizvodnja nikoli ni bila prioriteta; leta 1959 je dal na primer Hruščov v govoru jasno vedeti, da »nimamo cilja, da bi tekmovali z Američani pri proizvodnji čim več osebnih avtomobilov«. Leta 1975 je bil v Sovjetski zvezi en avto na 54 ljudi, v ZDA en avto na 2 prebivalca, povprečen sovjetski državljan pa se je dokopal do svojega avta samo skozi sistem nagrajevanj za opravljeno delo in čakalnih vrst.
Najhitrejša pot do avta je bila tako skozi služenje v uradnem državnem organu ali visoko funkcijo. Klasičen sovjetski film Moskva ne verjame v solze v vlogi glavnega lika prikazuje šefico tovarne Katerino kot zgled dobro stoječe sovjetske ženske, ki je imela avto Moskvič, ki je bil v državni lasti – ni šlo ravno za kakšen Ferrari.
Ljudje na nižjih funkcijah so imeli privilegij, da preskočijo avtomobilsko čakalno vrsto, ampak za avto, ki je bil daleč od luksuza. Jukka Gronow v knjigi Užitki v socializmu opisuje, kako so nad veliko kvoto za avtomobile Lada in Pobeda bdeli vojaški uradniki, ki so »rihtali« vozila za zaslužne zaposlene na svojih oddelkih. Kakšen človek je dobil v uporabo tudi več kot eno Pobedo za druge člane svoje družine, kar je takrat veljalo skoraj za vrhunec luksuza, čeprav so bili avti še naprej v lasti države.
Hiše in bloki
Še bolj strogo kot avtomobile je sovjetska država regulirala dodeljevanje stanovanj. Njihova stopnja luksuza se je skozi čas močno spreminjala.
Uradno nihče ni imel nepremičnine v svoji lasti, vaše stanovanje sta določala vaše delovno mesto in prebivališče vaših službenih kolegov. Za nomenklaturo je veljalo isto – dali so jih v zgradbe skupaj z drugimi člani elite in povsod so rasle zgradbe, kot je zgradba na Kotelničeskem nabrežju, kjer so živeli funkcionarji tajne policije NKVD in umetniki (stanovalce je osebno izbiral Stalin). Visoko povpraševanje po sobah v elitnih soseskah so izničevale pogoste birokratske čistke pod Stalinovo vladavino.
Po Stalinovi smrti je nastopila odjuga in zmanjšale so se represije, kar je pomenilo, da je nomenklatura dobila več članov. Da bi lahko vse nastanili, so se elitni domovi začeli vzpostavljati izven centra Moskve, hkrati pa so postajali manj luksuzni. Za razliko od »stalink« Brežnjev ni hotel, da bi bili domovi najvišjih funkcionarjev kakšni posebni arhitekturni spomeniki, pač pa je odrejal, da se zgradbe bolj zlijejo z okolico.
Primer so Cekovske hiše v Kuncevu (predmestje srednjega sloja v zahodni Moskvi), ki so dobile vzdevek »Carjeva vas«. Nekdanja visoka sovjetska pravnica Lidija Sergejevna se je spominjala: »Dobila sem trisobno stanovanje za svojo družino, 93 kvadratnih metrov, v 'Carjevi vasi' leta 1980. To ni bila palača, smo pa imeli mezanin, dva balkona in vratarja.«
Kaj pa državni voditelji? Generalni sekretarji v Sovjetski zvezi so res živeli razred višje kot stanovalci »Carjeve vasi«, toda niti približno tako kot v Beli hiši. Stanovanje Leonida Brežnjeva na prestižnem Kutuzovskem prospektu 26 je šlo leta 2011 v prodajo za 18 milijonov rubljev (takrat 620.000$), čeprav je imelo le 54 kvadratnih metrov površin. Tudi generalni sekretar tega ni imel v zasebni lasti.
Viktor Koševoj / TASS
Razkošno podstrešno stanovanje Gorbačova na Granatnem prehodu 10 v centru Moskve, kjer je zadnji sovjetski voditelj živel od leta 1986 do 1991, je bilo bistveno udobnejše od prejšnjih šefov države. Čeprav ga ni dobil v osebno last, je udobje tega stanovanja takrat jezilo mnoge državljane. Pozneje je stanovanje kupil skladatelj Igor Krutoj, domnevno za 15 milijonov ameriških dolarjev.
Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!
Še večje ogorčenje je povzročila 20 milijonov dolarjev vredna dača Gorbačova v kraju Foros na Krimu, ki je bila v celoti zgrajena na državne stroške. Pred njim sovjetske elite niso imele tako udobnih počitniških nastanitev. Nedavno je bila izpeljana študija, ki je razkrila sodobne tržne vrednosti ogromnih domov sovjetske nomenklature: najdražja posest je bila v moskovskem predmestju Nikolina Gora in je dosegla 26 milijonov dolarjev. V drugih večmilijonskih domovanjih v prestižnih predelih okrog Moskve, kot so Peredelkino, Žukovka in Barviha, so živela velika imena sovjetske zgodovine: Pasternak, Jevtušenko, Ejzenštejn, Jesenin in še kdo bi se našel.
Nakupovanje in hrana
Dodobra dokumentirano je dejstvo, da so bile za sovjetske državne funkcionarje na voljo boljše trgovine, ločene od preostalih državljanov Sovjetske zveze, ki so bili nad tem vidno nezadovoljni. Občutja celotnega naroda je leta 1985 odlično zajel neki mož N. Nikolajev iz Kazana, ki je v jeznem pismu bralca za časopis Pravda zapisal: »Pa naj gre šef v navadno trgovino z vsemi ostalimi in naj čaka več ur v vrsti kot vsi ostali!«
V. Baranovskij / Sputnik
Če so povprečne sovjetske trgovine še uspele zalagati narod z »osnovami«, kot so kruh, krompir in kakšna sladkarija, pa je običajno vladalo pomanjkanje mesa in klobas, sploh izven Moskve. Po drugi strani sovjetolog Mervyn Matthews v študiji leta 1978 z naslovom Privilegij v Sovjetski zvezi razkriva, da so zgornji sloji sovjetske države precej dobro jedli. Po navedbah Matthewsa je 8 odstotkov sovjetskih trgovin sprejemalo »predhodna naročila« in dobavljalo na domača vrata elite hrano, ki je na policah ni bilo nikoli videti, na primer zrezke iz fileja, jastoge in črni kaviar.
Toda mnogi zanikajo raznorazne govorice o luksuznih krožnikih partijskih aparatčikov. Namestnik premierja Tadžiške socialistične republike Georgij Košlakov je v intervjuju leta 2008 izjavil, da so bile trgovine z omejenim dostopom podobne običajnim trgovinam. »Trgovine so imele vse, kar bi morali biti v navadnih trgovinah, in to po enakih cenah. Vse je bilo sveže: maslo, sir, klobase. Kakšnih ekskluzivnih specialitet pa se ne spominjam.« Naj bo njegovo pričevanje resnično ali ne, gotovo drži, da državni funkcionarji nikoli niso bili lačni, kar med širšo javnostjo ni vedno držalo.
Družinski privilegiji
R. Akopjan, Gerbert Bagdasarjan / TASS
V Sovjetski zvezi je nad zdravstveno oskrbo navadno bdelo vodstvo na delovnem mestu, poliklinike (zdravstveni domovi) so bile vzpostavljene na delovnih mestih in v večini stanovanj.
Je pa bilo družinam iz nomenklature na voljo zdravstvo po malo drugačnem standardu. Otroški pesnik Kornej Čukovski, ki se je leta 1965 zdravil v partijski bolnišnici, je v svojem dnevniku pisal, da so si »družine centralnega komiteja zase ustvarile raj, medtem ko so ljudje v drugih bolnišničnih posteljah stradali, bivali v umazaniji in brez pravih zdravil«. Pod Brežnjevim se je praksa razširila do nižjih funkcionarjev, ko so se gradili veliki sanatoriji za srednje šefe v letoviščih, kot so bila Riga, Soči, Kursk ali Novgorod.
Poleg dobre zdravstvene oskrbe so imeli otroci sovjetskih partijskih funkcionarjev tudi večje možnosti, da so si izbrali službo po svoji želji. Ilja Stogov v knjigi Ruska desetka opisuje, kako so otroci iz nomenklature hodili v ločene šole, ki so jim odpirale pot v svetlo prihodnost. »Po diplomah so lahko šli v tujino in delali kot diplomati, trgovinski predstavniki, novinarji … kar so hoteli,« je pisal.
O sladkem življenju nomenklature je spregovorila tudi nečakinja Brežnjeva, Luba, v spominih z naslovom Svet, ki sem ga pustila za seboj. V iskrenem portretu sovjetske elite je Luba ponazorila, kako so ona in otroci funkcionarjev dobili službo z malo ali brez odgovornosti, na delovnem mestu pa so si krajšali čas s piljenjem nohtov ali pisanjem poezije. »Nekateri so se prostovoljno javili za težka dela, zgolj zato, ker niso več mogli prenašati vsega dolgčasa,« je zapisala.
Preberite še: Kdo so ruski oligarhi? Ali sploh zares obstajajo?