Kako je perestrojka spremenila življenja Rusov

1. Svoboda govora

Cenzura je bila stoletja del družbenopolitičnega življenja v Rusiji. Med marcem in oktobrom 1917, ko je bil odstavljen zadnji ruski car in pred prevzemom oblasti s strani boljševikov, je zavladala kratka odjuga, vendar so, razen tega kratkega romantičnega obdobja ruske revolucije, cenzorji skrbno nadzorovali javno življenje v državi. Tako je bilo do perestrojke. Rahljanje cenzure je bilo eno glavnih načel Gorbačovove politike odprtosti (glasnost), ki jo je začel leta 1986. Jeseni istega leta so oblasti prenehale z blokiranjem signalov radijskih postaj, kot sta bili Voice of America in BCC. Leta 1988 je bila cenzura popolnoma ukinjena.

Istega leta so se pojavila knjižna dela, ki prej niso imela možnosti objave, kot na primer Otočje Gulag Aleksandra Solženicina ali Doktor Živago Borisa Pasternaka. Pojavilo se je toliko prej neznanih knjig, da so obdobje perestrojke nekater razglasili kot »eksplozijo kulture«.

Leta 1990 je v veljavo stopil v veljavo zakon o odpravi centure.

AP

Leta 1990 je bil sprejet zakon, ki je prepovedoval cenzuro v ZSSR, konec leta 1991 pa so v Rusiji sprejeli podoben zakon, ki se je nanašal na odpravo cenzure medijev.

2. Prosti trg

Sovjetske oblasti so bile zaradi gospodarskega zastoja v poznem obdobju prisiljene eksperimentirati z nekaterimi elementi prostega trga. Kljub temu so bile predlagane reforme premierja Alekseja Kosigina v zgodnjih 70. letih ustavljene in se nadaljevale šele z nastopom oblasti Mihaila Gorbačova sredi 80. let. Gorbačov je poskušal decentralizirati gospodarstvo in svoje upe položil v nov razred podjetnikov, ki so bili povezani z novonastalimi kooperativami.

Nasprotujoče si reforme Gorbačova so dodatno poslabšale ekonomski položaj v državi.

AP

Vseeno pa predsednik ni želel v celoti ukiniti socialističnega gospodarstva in s tem na nek način spodkopal lasten koncept perestrojke. Ambivalentnost reform je dodatno povečala pomanjkanje določenih dobrin. Ko je Gorbačov leta 1991 odstopil, je njegov naslednik Boris Jelcin začel radikalne tržne reforme na način, ki ga mnogi v Rusiji dojemajo kot katastrofalnega.

3. Širjenje zahodne kulture

Pred perestrojko so bile možnosti dostopa do zahodne kulture sovjetskim državljanom precej omejene. Stik z zahodno glasbo je bil mogoč le preko uradnih državnih TV kanalov, ki so predvajali predhodno odobrene glasbene spote ob vsakoletnem praznovanju novega leta. V času Gorbačova so se stvari dramatično spremenile. Iz odprtih oken stanovanj v Sovjetski zvezi so kmalu začeli odmevati nemški Modern Talking in britanski Status Quo.

Množica na rock koncertu 12. avgusta 1989 v Moskvi je navdušeno sprejela izvajalce kot so Bon Jovi, Scorpions in Cindarella.

AP

Police v knjigarnah so se napolnile s pravkar prevedeno literaturo najbolj priljubljenih zahodnih avtorjev kot na primer detektivke Jamesa Hadleyja Chaseja. Tuji filmi so prihajali na platna kinodvoran v nikoli prej videni količini. Ljudje so lačno pograbili te nekoč »prepovedane sadeže«. Od perestrojke naprej se je v Rusiji dokončno zasidrala globalna pop kultura.

4. Odprte meje

Zahodno kulturo je bilo v družbo lažje vključiti med perestrojko, saj so ji bili državljani izpostavljeni na domačih tleh. Gorbačovove reforme pa so omogočile tudi potovanja v tujino. Pred tem je bilo težko obiskati že države vzhodnega bloka, kaj šele zahodne.

Če ste hoteli zapustiti državo, ste morali pridobiti dovoljenje posebnega oddelka zunanjega ministrstva za vize in registracije (OVIR). Nikolaj Starikov, eden izmed današnjih ruskih politikov, se teh časov spominja takole: »Pridobivanje dovoljenj je bil neprijeten proces, OVIR pa je predstavljal zelo nepriljubljeno organizacijo, kamor nisi rad zahajal. Vsi so te gledali nate kot na kriminalca in bili zelo neprijazni.«

Sovjetski državljani na ulicah Tokia leta 1990.

Georgij Nadeždin/TASS

Nato pa so meje kar naenkrat izginile. Mnogi Rusi sicer niso izkoristili prednosti svobode gibanja. Po anketah sodeč še danes kar 72 % ruskih državljanov ne poseduje mednarodnega potnega lista za potovanje v tujino.

5. Zasebna lastnina

Sovjetska zveza je bila socialistična država, kjer je bila zasebna lastnina razumljena negativno. V ustavi iz leta 1936 je bila zasebna lastnina dovoljena samo za majhna gospodinjstva kmetov in obrtnikov, ki so uporabljali zgolj lastno delo in niso izkoriščali dela drugih. V ustavi iz leta 1977 se koncept zasebne lastnine sploh ni več omenjal.

Po perestrojki so si številni Sovjeti prizadevali pridobiti lastninsko pravico do stanovanj.

Semjon Maisterman/TASS

Glavni obliki lastništva v ZSSR sta bili državno in osebno. Pravica do zasebne lastnine je bila ponovno vzpostavljena med perestrojko leta 1990. Takrat so si mnogi Rusi začeli prizadevati pridobiti lastninske pravice do svojih stanovanj, ki so v sovjetskih časih pripadala državi.

Več o simbolih perestrojke si lahko preberete tukaj.

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.