Kdo najlepša v deželi je sovjetski?: Prvi izbor za Miss ZSSR

Vse skupaj se je začelo leta 1987, ko je časopis Moskovski komsomolec objavil natečaj za najlepšo bralko. Natečaj je naletel na ogromen uspeh in uredniki so sanjali, da bi organizirali še kaj podobnega, ampak z veliko večjo množičnostjo. Idejo so prenesli na moskovski oddelek komunistične mladine in rodilo se je tekmovanje Moskovska lepotica. Denar za tekmovanje so zagotovili komunistična mladina in sponzorji, med katerimi je prednjačila modna hiša Burda Moden. Odločili so se, da sprejmejo kar vse prijave, ne glede na obstoječe standarde lepote.

Zbiranje prijav tekmovalk.

Igor Mihajlov/Sputnik

Za organizatorje je bil največji problem, da nihče ni imel zares kaj pojma o tem, kako izgledajo lepotna tekmovanja, informacije so med drugim iskali tudi v knjižnicah. Avdicija je bila v parku Gorki. Organizatorka Marina Parusnikova se spominja, da je bila kolona kandidatk dolga vse do postaje podzemne železnice; v njej niso stala samo mlada dekleta, ampak tudi zrele ženske otroki in možmi. Proces je trajal več mesecev. Organizatorji so sprejeli 2500 prijav in izbrali 36 finalistk.

Finalistke aprila 1988

Jurij Maslajev/TASS

Finale je potekal v športni dvorani Lužniki v treh etapah: predstavitve v kopalkah, narodni noši in večerni halji.

Vladimir Rodionov/Sputnik

Navadno na takšnih tekmovanjih vse sodelujoče nosijo iste kopalke, tukaj pa je morala vsaka sama prinesti same kopalke, zato je lahko občinstvo uživalo v pisanem naboru kopalk, od enodelnih kostumov do raznobarvnih bikinijev.

Tekmovalka Marija Kalinina, 17 let

Vladimir Rodionov/Sputnik

Tekmovalke odgovarjajo na vprašanja satirika Mihaila Zadornova.

Vladimir Rodionov/Sputnik

V končnico se je uvrstilo samo šest najlepših in najpametnejših deklet. Potem so nastopile težave. Parusnikova se spominja, da se je pri preverjanju osebnih dokumentov tekmovalk izkazalo, da so nekatere poročene, kar je bilo proti pravilom tekmovanja. Finalistka Irina Suvorova ne samo, da je bila poročena, tudi otroka je imela. Ni bila diskvalificirana, a je morala pozabiti na krono.

Irina Suvorova

Vladimir Rodionov/Sputnik

Med šestimi finalistkami je bila tudi 20-letna Oksana Fandera, danes znana igralka. Žiriji je bila všeč, a ni imela možnosti za zmago, a se je šele pred kratkim preselila v Moskvo in tam ni imela urejenega stalnega prebivališča, kar je bilo še eno od pravil.

Jelena Durnova

Vladimir Rodionov/Sputnik

Ena od favoritk je bila Jelena Durnova, a jo je pokopal njen priimek, ki v ruščini pomeni »grda«. Žirija se je zato odločila, da je ne bo razglasila za najlepšo Moskovčanko.

Vladimir Rodionov/Sputnik

Prva »uradno« priznana sovjetska lepotica je postala Moskovčanka Marija Kalinina. Pozneje je v pogovoru z novinarji povedala, da so si morale tekmovalke same priskrbeti garderobo za tekmovanje, zato so ji na pomoč z oblačili priskočile tudi prijateljice. Šele v finalu so imele halje, ki so jih priskrbeli sponzorji.

Marija Kalinina

J. Matvejev/Sputnik/Sputnik

Marija je postala model modne hiše Burda Moden, pozneje pa se je vpisala v hollywoodsko igralsko šolo. Stroške ji je pokrival ameriški upokojenski par, ki ga je spoznala na sprejemu v Beli hiši. Danes živi v Los Angelesu in izvaja tečaje joge.

Larisa Litičevska

N.Sinicina/Sputnik

Naslednje leto je na drugem tekmovanju zmagala 20-letna študentka in članica komunistične mladine Larisa Litičevska. Leta 1991 je potekalo tudi tretje in zadnje tekmovanje za miss Sovjetske zveze, vendar ni pritegnilo posebne pozornosti. Država je tisti čas doživljala precej burnejše dogodke.

Spoznajte tudi Miss Rusije 2018.

Poglejte še: Osem lepotic sovjetske kinematografije

Če bi radi uporabili vsebino s portala Russia Beyond na drugih spletnih straneh, delno ali v celoti, nam pišite za dovoljenje in dodajte tudi povezavo na originalni prispevek na naši strani. Če kopirate našo vsebino in jo objavljate na drugih straneh kot svojo brez navedbe vira, se to smatra za grobo kršenje zakonodaje o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.