Rubelj ni bil že od nekdaj najbolj razširjeno plačilno sredstvo v Rusiji. Leta 1316, ob prvi zgodovinski omembi te valute, so ji konkurenco predstavljali denjgi v obliki majhnih kovancev namenjenim vsakodnevnim nakupom. V tem času je bil rubelj izraz za 200 gramov težko srebrno palico, ki so jo uporabljali za večja plačila ali za skladiščenje premoženja. Medtem ko denjgi niso preživeli kot plačilno sredstvo, se je izraz ohranil in v prevodu pomeni splošen términ za »denar«.
V 14. in 15. stoletju so rublje (palice) uporabljali za preštevanje kovancev. Šele v 17. stoletju je rubelj postal tudi sam kovanec. Leta 1654, v času vladavine Alekseja Mihajloviča Romanova, se je pojavil prvi rubelj v obliki kovanca narejenega iz evropskih srebrnikov (tolarjev). Ruski obrtniki so originalne oznake na kovancih prekrili in vkovali vanje lasten simbol – konjenika in dvoglavega orla. Te rublje so imenovali jefimiki, saj so originalni tolarji izhajali iz Joachimsthala (v današnji Nemčiji).
Vse do 16. stoletja so se na kovancih pojavljali različni simboli, od kentavrov do panterjev, najbolj priljubljeni pa so bili konjeniki, ki so leta 1535 po finančni reformi postali obvezen in edini simbol na kovancih.
Z nadaljnjo finančno reformo Petra Velikega v zgodnjem 18. stoletju je rubelj postal osnova ruskega denarnega sistema.
Obdobje kovancev je trajalo do leta 1769, ko je Katarina Velika uvedla prve bankovce, da bi pokrila velik finančni primanjkljaj v vrednosti 1,8 milijona rubljev, ki je nastal zaradi vojaških izdatkov tekom rusko-turške vojne v letih 1768-1774.
Ruski bankovec z najvišjo vrednostjo v zgodovini Ruskega imperija je bila t. i. petenjka, na kateri je bil upodobljen car Peter Veliki. Pojavila se je leta 1898 in bila enaka vrednosti 500 rubljev. Ta bankovec je, poleg 100 rubljev vredne katenjke (s podobo Katarine Velike), predstavljal sanje navadnih Rusov; povprečen delavec je v tistih časih moral delati 2-3 mesece, da je zaslužil tolikšno vsoto. Plača učiteljev se je gibala (glede na stopnjo ) med 100 in 500 rublji.
Zadnja serija kovancev v Ruskem imperiju je bila izdana leta 1915. Kasneje, po oktobrski revoluciji 1917, je rublje v obliki bankovcev uporabljala prehodna vlada. Dvoglavi orel je medtem izgubil svojo carsko simboliko (krono in žezlo) in bil namesto tega upodobljen skupaj s svastiko – simbolom razcveta. Javnost je bila nad novimi bankovci, ki niso odražali veličine in moči Rusije, precej razočarana.
Leta 1917 so kovance zamenjali bankovci, ki pa so tudi sami bili konstantno devalvirani. V zgodnjih 20. letih je bila količina bankovcev, ki je bila v obtoku brez kritja, tako velika, da jih je bilo bolj smiselno zakuriti, kot pa zanje kupiti drva. Prehodna vlada je začela izdajati 20 in 40-rubeljske bankovce, ki so izgledali kot boni in bili v javnosti dokaj nepriljubljeni. Tem bankovcem so pravili kar kerenki v »čast« Aleksandra Kerenskega, ki je takrat vodil prehodno vlado, zamišljeni pa so bili kot prehodno plačilno sredstvo. Ta »prehodnost« je sicer trajala tudi po padcu prehodne vlade vse do leta 1922.
V tistem času so v Rusiji uporabljali mnogo različnih bankovcev, vključno s posebnimi čeki za kruh in vino. Celo stare katenjke in petenjke so bile v obtoku vse do leta 1922. V 30. letih so se pojavili novi, t. i. »preprosti« rublji z nizko vrednostjo (za 1, 3 in 5 rubljev) in červonci z višjo vrednostjo, ki so bili kriti z zlatimi rezervami. Ime červonec je nastalo že v carskem obdobju in je označevalo tuje zlatnike. Na bankovcu za 10 červoncev se je pojavil Lenin, ki je tam ostal vse do leta 1991.
Leta 1947 so spremenili obliko sovjetskih rubljev, ki so s tem postali precej podobni nekdanjim carskim bankovcem. Irina Fedorkova, namestnica direktorja raziskav v Denarnem muzeju v Moskvi meni, da to ni bilo naključje.
»Država, ki je zmagala v drugi svetovni vojni in rešila svet pred fašizmom, je samo sebe začela dojemati drugače. Precej se je dvignila nacionalna samozavest in to je privedlo do ponovne identifikacije z nekdanjim velikim imperijem,« pravi Fedorkova.
Leta 1961 je rubelj dobil novo podobo v kovancih, ki pa tokrat niso bili iz dragih kovin kot nekoč. Namesto tega so bili kovani iz zlitine bakra in niklja. To obdobje novih bankovcev in kovancev je preživelo razpad Sovjetske zveze in se ohranilo vse do danes.
Sovjetski rubelj je bil uporaben samo znotraj ZSSR, serija bankovcev, ki so jo začeli izdajati leta 1961, pa je nosila nazive v vseh uradnih jezikih Sovjetske zveze. Po razpadu države se podoba denarja ni bistveno spremenila, umaknili so le prevode v druge jezike.
Leta 1992 so rublji dobili nekoliko novejšo podobo, ki pa se ni dolgo ohranila. Podobe, ki jih vidimo na današnjih bankovcih, so nastale leta 1995, vendar se je v tem času precej spremenila njihova vrednost. Zaradi inflacije so se vrednosti bankovcev gibale od 1.000 pa vse do 50.000 in celo 500.000 rubljev.
Leta 1997 so se vrednosti ustalile na bankovcih za 5, 10, 50, 100 in 500 rubljev. Po letu 2000 so dodali še bankovca za 1.000 in 5.000 rubljev. Zadnjo spremembo pa je centralna banka uvedla lansko leto, ko so se v obtoku pojavili novi bankovci za 200 in 2.000 rubljev s podobama Sevastopolja in Daljnega vzhoda.
Novi ruski bankovci izgledajo kot evri
Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
