Severodvinsk: zibelka sovjetskih morskih velikanov

RIA Novosti
Ogromne sovjetske podmornice – največja plovila na svetu v času hladne vojne, so bile zgrajene v ladjedelnici Sevmaš v kraju Severodvinsk. Pot do njihove izgradnje je bila težavna in trnova, severodvinska ladjedelnica pa še danes sodeluje pri obnovi in modernizaciji ruske jedrske podmorniške flote. Tukaj med drugim proizvajajo tudi podmornice tipa Borej in Jasen.

Sovjetska obala Barentsovega morja je bila vse do 30. let 20. stoletja ledena puščava. Težavni podnebni pogoji, nizka poseljenost in odsotnost cest so zavirali razvoj regije. Šele na predvečer prve svetovne vojne, ko je Rusiji grozila popolna blokada Baltskega in Črnega morja, preko katerih so potekale glavne pomorske vezi z Evropo, so oblasti začele razmišljati o izgradnji pristaniške infrastrukture na obali Kolskega polotoka. Mesto Murmansk je bila prva ruska luka na obali Severnega ledenega morja, v vojaškem smislu pa je to območje še dolgo ostalo neosvojljivo.

Druga svetovna vojna je spremenila vse. Preko izkušenj iz prvega svetovnega konflikta, je Rusija ozavestila svoje slabosti. Kljub svojemu ogromnemu ozemlju je bila država namreč ranljiva in dovzetna za pomorske blokade. Nemška mornarica je z lahkoto blokirala Baltsko in Črno morje, zaradi česar se je fizična vez med Sovjetsko zvezo in njenimi zahodnimi zavezniki skrčila na daljnovzhodni koridor, ki je bil slabo logistično podprt in pomorsko pot preko severnega Atlantskega oceana, ki je bil praktično nezaščiten pred napadi nemških podmornic. Obstanek države je bil odvisen od njene vojaške moči, Sovjeti pa so nekatere ključne pošiljke dobivali iz tujine. Logika eksistenčne grožnje je spodbudila Rusijo, da se utrdi na negostoljubnih obalah Barentsovega morja.

Sovjetsko vodstvo je leta 1936 sprejelo ključno odločitev o gradnji ladjedelnice za proizvodnjo in servisiranje velikih ladij na obali Belega morja. Na sami lokaciji pa ni bilo nikakršnih pogojev za organiziranje tako ambicioznega koraka. Zgolj gradnja ladjedelnice namreč ni bila dovolj - okoli nje so morali postaviti kar celo mesto in to v samo nekaj letih. Že leta 1939 je v severni tajgi zraslo veliko naselje, danes znano kot mesto Severodvinsk. Objekti za gradnjo ladij so bili postavljeni v rekordnem času, že tri leta po ustanovitvi tovarne pa se je začela gradnja prve težke bojne ladje. Menili so, da bodo te velike plavajoče trdnjave zmožne obraniti rusko Arktiko pred sovražnikom, pri čemer pa niso bile dobro ocenjene ne kapacitete proizvodnje ne hitrost razvoja dogodkov. Do l. 1941 ladje še zmeraj niso bile zgrajene, med vojno pa ni bilo ne časa ne sredstev za njihovo dokončanje.

Takrat je državni vrh sprejel novo pomembno odločitev. Severodvinska ladjedelnica je istega leta začela s proizvodnjo majhnih bojnih ladij, ki so bile relativno poceni in hkrati učinkovite v boju zoper nemške podmornice, ki so potopile na desetine zavezniških konvojev z vojaško opremo namenjeno Sovjetski zvezi. Majhne protipodmorniške ladje in podmornice, lahko rušilci in križarke so predstavljali osnovo proizvodnje severodvinske ladjedelnice. Tekom vojne je bilo tam zgrajenih preko 30 plovil.

Po vojni je ladjedelnica doživela razcvet. Geografski položaj severnih morij, ki je dolgo časa predstavljal oviro za naselitev priobalnih območij, je v tem primeru odigral pozitivno vlogo. Zaradi hladne vojne med ZSSR in Zahodom je ves severni del Atlantskega oceana predstavljal potencialno fronto ogromne bitke.

Odločitev o popolni reorganizaciji proizvodnje v ladjedelnici Sevmaš (Severno podjetje za strojegradnjo) je sprejel Stalin osebno. Tekom dveh desetletij, od 1950 do 1970, je Sevmaš pod vodstvom inženirja Jevgenija Pavloviča Jegorova postal največji sovjetski obrat za gradnjo jedrskih plovil. Leta 1955 se je v ameriški mornarici pojavila prva podmornica na jedrski pogon. Na sovjetski odgovor ni bilo treba dolgo čakati; samo tri leta kasneje so z dokov v Sevmašu splovili prvo jedrsko podmornico Leninski komsomol, ki je bila prva v družini ruske jedrske podmorniške flote. Od 60. let naprej so podmornice začele nositi jedrsko orožje. Vladalo je namreč prepričanje, da lahko podmornica, ki je skrita pod ledom in morjem ter s tem praktično nedotakljiva, izvede jedrski napad iz bilo katere točke Severnega ledenega morja.

V 70. letih pa so začeli s projektom epskih razsežnosti. V dokih ladjedelnice se je pričela gradnja popolnoma novih podmornic, katerih glavna in najbolj impresivna lastnost je bila v njihovi velikosti. Spodriv posameznega plovila je dosegal skoraj 50.000 ton, medtem ko je njegova dolžina znašala izjemnih 170 m. Ta tip podmornic je dobil tudi primerno ime – Akula (Morski pes). Akule so največja plovila, ki so kadarkoli plavala po globinah svetovnih morij.

Po razpadu ZSSR je Sevmaš ostala edina ladjedelnica v Rusiji, ki je bila sposobna realizirati ves cikel izgradnje jedrske podmornice od začetka do konca. Potem ko je preživel težka 90. leta 20. stoletja, Sevmaš sodeluje v obnovi ruske jedrske podmorniške flote, proizvaja podmornice tipa Borej in Jasen ter opravlja posodobitve na težki raketni križarki na jedrski pogon Admiral Nahimov. Intenzivno se razvija tudi mednarodno sodelovanje. V Sevmašu so tako na primer za indijsko mornarico posodobili letalonosilko Vikramaditya in zgradili nekaj dizelskih podmornic.

© Rossijskaja Gazeta

Vas zanima ruska pomorska zgodovina? Preberite še zgodbo o Admiralski ladjedelnici.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke