Motorji so v Sovjetski zvezi postali priljubljeni že sredi 20. stoletja, saj je bilo zaradi specifičnih ekonomskih razmer takrat zelo težko kupiti avto. Avtomobili so postali bolj dostopni ljudem v 70-ih, toda ne mladim.
Gibanje bikerjev, kot jih poznamo po vsem svetu, se je v Sovjetski zvezi začelo razvijati šele v začetku 80. let, ko so ljudje že lahko poslušali zgodbe o ameriških fenomenih, med njimi tudi o ameriških bikerjih. V ZSSR pa bikerji niso imeli namena, da bi se spremenili v organizirane kriminalne združbe. Motoriste z dveh celin je združevala rock glasba. V ZSSR jih je tako zaznamoval glasbeni žanr, da so bili sovjetski bikerji znani kar kot »rokerji«.
Leningrad, 1988 / Oleg Porohovnikov / TASS
Sovjetska mladina si vendarle ni mogla privoščiti razkošnih motorjev in zanesli so se na to, kar je pač ponujal domači trg. Najpogostejši motocikli so bili Iž Planeta, Minsk in Voshod, ki so stali med 450 in 750 rublji (takrat 750 – 1250 ameriških dolarjev), vendar je povprečen sovjetski človek toliko zaslužil šele v nekaj mesecih.
JAWA Moto
Boljši so bili motorji iz držav vzhodnega bloka, zlasti Jawa in Čezet (ruska izgovorjava kratice ČZ).
Oleg Porohovnikov / TASS
Rokerji so se zbirali ob koncih tedna v mestnih parkih. Najbolj priljubljeni kraji za zbiranja so bili park Gorki, stadion Lužniki in razgledišče na Vrabčjih gorah. Zadnji kraj je še danes priljubljeno zbirališče bikerjev v Rusiji.
Rokerje na dveh kolesih so lovili varuhi reda in miru, zaradi nočne vožnje in vznemirjanja občanov. Toda motorji sovjetske policije so bili praviloma šibkejši, zato so policisti v pregonih navadno potegnili kratko.
Oleg Porohovnikov / TASS
Prometnih pravil sovjetski bikerji niso preveč spoštovali. Statistika prometnih nesreč, ki so jih povzročili motoristi, je pravzaprav srhljiva: konec 80-ih se je zgodilo okoli 70.000 nesreč na leto z okoli 10.000 žrtvami.
Gibanje rokerjev je bilo tako priljubljeno, da se je pojavila potreba po (vzgojno-)umetniških filmih. Eden takšnih filmov je Avarija, hči miličnika (»avarija« v ruščini pomeni »nesreča«), ki pripoveduje zgodbo o dekletu, ki se je družila z rokerji-motoristi in doživela bridko usodo.
Petra Gall/Misha Buster collection/soviethooligans.ru
V devetdesetih letih so se pojavili različni bikerski klubi, kot so Nočni volkovi, Hudičevi psi, Ruski kozaki. Nočni volkovi so bili prvi, ki so se namesto kot rokerji predstavljali kot bikerji, od samega začetka do danes pa je klub vodil Aleksander Zaldostanov, znan po vzdevku Hirurg (»Kirurg«).
Dmitrij Korobejnikov / Sputnik
Z razpadom Sovjetske zveze so izginili tudi »sovjetski rokerji na poceni motorjih«. Nasledniki so začeli kupovati drage tuje motorje in postajali vse bolj podobni bikerjem na Zahodu.