Kraj, kjer so pokončali Romanove: dragoceni arhivski posnetki

Ipatjeva hiša: Dokumentarno in slikovno gradivo 1877–1977 je naslov kronike, ki izpričuje tragično zgodovino Ipatjeve hiše in, upoštevajoč različne raziskave ter arhivsko gradivo, osvetljuje skrivnostno smrt carske družine.

Ipatjevo hišo so konec 80-ih let 19. stoletja zgradili na posestvu nekdanje dače znamenitega ruskega zgodovinarja in geografa Vasilija Tatiščeva – ustanovitelja Jekaterinburga in Stavropola (danes Toljatija).

Leta 1908 je hišo kupil rudarski inženir Nikolaj Ipatjev, deset let kasneje – po revoluciji in umoru carske družine – pa jo je zasegla vlada. Čeprav so mu po kratkotrajnem izgonu sovjetske oblasti lastništvo povrnili, je emigriral iz Sovjetske Rusije.

V času Ipatjeve odsotnosti aprila 1918 so hišo zasegle lokalne oblasti in jo zastražile z visoko ograjo. 30. aprila so vanjo za 78 dni premestili carsko družino, ki je bila ravno takrat v jekaterinburškem izgnanstvu; v noči med 16. in 17. julijem so jih usmrtili.

Strelskemu vodu je načeloval poveljnik Ipatjeve hiše Jakov Jurovski. Šitova so med raziskavo najbolj pretresli zapiski carjevega krvnika Jurovskega. Odkril je tudi tajne dokumente z boljševiškega srečanja, ki je leta 1934 potekalo na uralskem posestvu Romanovih.

Po pričevanju stražnika Strekotina je Ermakov umirajoče pokončal z bajonetom.

Nikolaj Sokolov je celo življenje zbiral dokumente in dokaze o smrti Romanovih; sad njegove vseživljenjske raziskave je leta 1925 izdana knjiga Umor carske družine v luči dokaznega gradiva sodnega izvedenca N. A. Sokolova, čeprav vse do danes ni jasno, ali je to res njegovo samostojno avtorsko delo.

Ipatjeva hiša je doslej služila kot Antireligiozni muzej, Svet ateistov, kabinet rektorja Uralsko-sibirske komunistične univerze, začasna nastanitev evakuirancev, odsek Kulturnega inštituta in lokalni partijski arhiv. Med drugo svetovno vojno so v njej skrivali eksponate peterburškega (tedaj leningrajskega) Ermitaža.

Politbiro je želel preprečiti nadaljnje vohljanje lokalnega prebivalstva in naključnih obiskovalcev, zato je ukazal, naj hišo porušijo. Leta 1977 je rušitev hiše v svoj objektiv ujel samo novinar Vitalij Šnitov.

»Hišo je 16. septembra 1977 skrivaj porušila tajna služba, ki je z ograjo preprečila dostop radovednim fotografom in novinarjem. Ni mi preostalo drugega, kot da rušenje fotografiram z 20–30 m oddaljenega avtobusa. Obveščevalna služba je naredila nekaj strogo zaupnih fotografij, moje pa so namenjene splošni javnosti,« je povedal Šnitov.

Šitov v svojem osebnem arhivu hrani nekaj artefaktov Ipatjeve hiše, med drugim bronaste kljuke, tapete in medeninaste ročaje pečice. Trenutno so razstavljeni v jekaterinburškem Spominskem muzeju Romanovih.

Ko so leta 1990 končno odprli arhive, je Vitalij Šitov začel zbirati podatke o usodi hišnih lastnikov in smrti dinastije Romanov. V knjigi je zbral vsemogoče antropološke, arheološke in genetske raziskave, ki potrjujejo, da gre resnično za ostanke carske družine.

Leta 2003 so na mestu porušene hiše zgradili Krvavečo cerkev – eno največjih pravoslavnih cerkev v Rusiji.

Oglejte si Romanove, kot jih še niste videli!