Zadnji dnevi pogubljene družine Romanov

Getty Images
Družina odstavljenega zadnjega ruskega carja je živela pod strogo stražo na Uralu in bila predmet nenehnega zasmehovanja s strani boljševikov. Ko se je pred stotimi leti mestu začela približevati Bela armada, je padla odločitev, da usmrtijo vse člane družine.

Nikolaj Romanov je večino svojega življenja pisal dnevnik zelo podrobno, skoraj dlakocepsko, skrbno je opisoval vsakršne dogodke, tudi igranje kart in večerje. To je počel že kot prestolonaslednik, isto je nadaljeval kot car Nikolaj II. in prenehal ni niti potem, ko je leta 1917 izgubil krono in postal samo »državljan Romanov«.

»Lepa, čista hiša,« je 30. aprila 1918 opisoval novo domovanje v Jekaterinburgu (1800 km vzhodno od Moskve), v katerega so boljševiki preselili njega in njegovo družino. Ipatjeva hiša je bila urejen in pospravljen dom trgovca. Pa tudi dobro zastražen.

Mihail Medvedjev, eden izmed boljševikov, odgovornih za bdenje nad družino, ki je pozneje izvajal usmrtitve Romanovih, je pisal: »To je bila nekakšna trdnjava: naokoli dve visoki ograji, navznoter sistem postojank, strojnice.« Tukaj je carska družina preživela svojih zadnjih 78 dni življenja, dokler je niso 17. julija ponoči pokosili usodni streli.

Hladen poziv

Odkar je Nikolaj II. leta 1917 abdiciral, je družina že veliko prepotovala. Začasna vlada ga je poslala v sibirsko mesto Tobolsk (2.400 km vzhodno od Moskve), vendar so po prihodu boljševikov na oblast in izbruhu državljanske vojne območje začele ogrožati sile Bele armade, ki se je borila proti boljševikom.

Lenin se je odločil, da se Romanove preseli na območje Urala, kjer so imeli boljševiki po njegovem prepričanju bolj utrjen položaj. Režim, v katerem je bivala bivša monarhična družina, se je zaostril. »V Tobolsku so jih stražili bivši vojaki carjeve vojske, v Jekaterinburgu pa je kontrolo prevzela Rdeča garda, ki so jo sestavljali nekdanji delavci, mnogi so bili v času carjevega režima v zaporu in obsojeni na težaško delo,« pojasnjuje zgodovinar Ivan Silantjev.

Seveda je to pomenilo ničelno toleranco do carskih zapornikov. Stražarji so denimo na zidovih v kopalnici upodobili »cinične slike« in pisali o odnosu med bivšo carico Aleksandro in njenim tesnim prijateljem Grigorijem Rasputinom, ki je bil umorjen leta 1916. Ponoči so stražarji pod okni zapornikov peli vulgarne pesmi ali vzklikali izreke, kot je »smrt monarhiji«.

»Stražarji so izgledali skrajno nespodobno. Nesramni, arogantni, ves čas so kadili, vzbujali so strah in gnus,« se je pozneje spominjal Terentij Čemodurov, bivši carjev sluga, ki so ga poslali proč nekaj dni pred umorom.

Življenje v Ipatjevi hiši

Bivanje v Ipatjevi hiši z nesramnimi stražarji in obupnimi razmerami (hčerke bivšega carja so na primer morale spati na tleh, carjevič Aleksej pa je trpel zaradi hemofilije in ni mogel hoditi) ni bilo ravno aristokratsko. Kljub temu so Romanovi uspeli ohraniti podobo, kot da imajo bolj ali manj stabilno življenje.

Bili so zelo verni in vsako jutro so molili, nakar so tekom dneva poskrbeli, da so bili karseda zaposleni, s čimerkoli se je pač dalo. Smeli so se sprehajati po dvorišču okrog hiše, toda največ eno uro na dan. Ko je Nikolaj vprašal, zakaj takšno pravilo, mu je oficir Rdeče garde odgovoril: »Da bi bilo bolj podobno zaporu.«

Nikolaj je vseeno ohranil mirno kri, vsaj sodeč po dnevniku. Osredotočil se je na majhne stvari. »Kosilo je danes grozno zamujalo. Stregli so ob pol štirih popoldne namesto ob enih!« je na primer zapisal 13. maja. Ob svojem rojstnem dnevu 18. maja opaža: »Preživel sem do 50. leta, še sam ne morem verjeti!«

Medtem Aleksandra Fjodorovna, Nikolajeva ljubljena soproga, ni tratila časa. S štirimi hčerami (Olga, Tatjana, Marija, Anastazija) je všivala družinsko srebrnino – bisere in diamante – v šive oblek in plaščev, da bi imeli v prihodnosti vir zaslužka za preživetje. Niso pomislili, da to počnejo zaman in te prihodnosti sploh ne bodo dočakali.

Lažna zarota

Nikolaj 27. junija piše: »Dobili smo dve pismi, ki nam sporočata, da nas bodo ugrabili neki zvesti ljudje!« Eden izmed stražarjev je pismo v francoščini naskrivaj posredoval carjevi družini in namignil, da »prihaja prijateljska vojska«, ki bo osvobodila zapornike.

V resnici je šlo za provokacijo boljševikov. »Boljševiki iz Jekaterinburga so napisali pismo v imenu oficirske organizaciji in zatrdili, da bo Jekaterinburg vsak čas padel, ter predlagali načrt za pobeg,« se je spominjal Mihail Medvedjev. Past je delovala, saj so Romanovi eno noč preživeli oblečeni za ven, v pričakovanju rešitve.

Medvedjev je predpostavljal, da je želja Romanovih po pobegu predstavlja enega od razlogov, zakaj so jih umorili. Ko je začela proti Jekaterinburgu prodirati Bela armada, so se boljševiki odločili, da se Romanovih znebijo.

V klet

Jakov Jurovski, vodja strelskega voda, ki je usmrtil Nikolaja II. in njegovo družino

»Vreme je lepo in toplo, od zunaj pa nimamo nobenih novic,« je pisal Nikolaj 13. julija. Na koncu je bil to njegov zadnji zapis v dnevniku. Štiri dni pozneje so njega, njegovo družino (Aleksandra, štiri hčere in sin) ter štiri sluge postrelili v kleti Ipatjeve hiše.

Komandant Jakov Jurovski, Mihail Medvedjev in mnogi drugi čekisti (pripadniki boljševiške kontraobveščevalne službe) so se dolgo poigravali z idejo, kako bi pobili družino. »Nič nam ne pride na pamet. Mogoče bi v sobe pometali granate, ko zaspijo? Ne, preglasno … Jurovski je predlagal, da bi jih med spanjem zabodli,« je pisal Medvedjev.

Soba v Ipatjevi hiši v Jekaterinburgu, v kateri so bili usmrčeni Romanovi

Čekisti so se na koncu spomnili druge rešitve. Romanove in sluge so prebudili 17. julija ponoči ter jim ukazali, naj gredo dol po stopnicah v klet, češ da gre za njihovo lastno varnost, saj nad Jekaterinburg prihajajo sile Bele armade. Ko so se vsi zbrali v kleti, je Jurovski izjavil, da jih Nikolajevi podporniki želijo osvoboditi, zato na njemu leži dolžnost, da dokončno naredi konec 300 let stari dinastiji Romanov.

Zatem so čekisti začeli streljati. Zadnji ruski car je umrl takoj, hčerke pa niso imele te sreče – streli so trčili ob diamante, všite v njihova oblačila, zato so jih čekisti pokončali z bajoneti in noži. Ustavili so se šele potem, ko so bili mrtvi vsi člani družine.

Preberite še 10 pomembnih dejstev o umoru ruske carske družine.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke