»Sami izdajalci, strahopetci in prevaranti!« je izbruhnil car Nikolaj II. in abdiciral

Razpet med revolucijo in igranjem domine

7. marca 1917 (po starem koledarju 22. februarja), se pravi 8 dni pred abdikacijo, se je car Nikolaj II. v spremstvu Dvornega železniškega polka odpravil iz Carskega sela v Mogilev, kjer je bil štab vrhovnega poveljnika vojske. V svoj dnevnik je tega dne zapisal: »Malo sem prebiral in malo pakiral ... z Aliks sem se najprej odpravil do Cerkve matere božje, potem pa na postajo. Ob dveh sem prispel v štab ... Ponovno sem se posvetil branju, se dolgočasil in počival.«

Dan prej so prebivalci Petrograda (današnjega Sankt Peterburga) razdejali pekarne in na ulicah množično vzklikali: »Dajte kruha!« Poveljnik dvorne straže general Spiridonovič je v svojih spominih zapisal, da so carja jasno in glasno opozarjali, naj ne hodi v štab, a ga je notranji minister Protopopov menda prepričal, naj gre v prestolnico, kjer »vlada mir«.

Tako pravijo sodobne zgodovinske študije. Vse lepo in prav, toda: petrograjski upor vendar ni izbruhnil brez razloga in je več kot očitno šlo nekaj zelo narobe!  Oglejmo si resnični potek dogodkov.

Dvorni vlak je v Mogilev prispel sredi dneva.  Ob 15.40 je namreč Nikolaj II. v Carsko selo poslal naslednji telegram: »Srečno smo prispeli ... Samo kašelj me nekoliko muči ... Zelo vas pogrešam in vam pošiljam vroče poljube.« V Petrogradu so medtem že začeli množično stavkati in prazniti podjetja.  Na tisoče ljudi se je pridružilo demonstracijam in vzklikalo: »Dajte kruha!«, »Dol z vojno!« in »Dol s samodrštvom!« Prišlo je do policijskega spopada, ki so ga pomagali dušiti kozaki.

Car Nikolaj je izvedel za petrograjske dogodke šele 9. marca iz caričinega telegrama. Nič hudega sluteča carica Aleksandra je v času usodnih dogodkov prebivala v Carskem selu. Njena brezskrbna depeša carja ni niti malo vznemirila, njegov odziv je bil samo: »Tukaj sem končno našel duševni mir – ni mi treba poslušati ministrov in si beliti glave z njihovimi zapletenimi vprašanji. Moj um je svoboden, srce pa se mi trga, ker ste tako daleč stran.«

Petrograjski župan je poveljnika habalovskega vojnega okrožja prav tedaj obvestil, da ima policija zvezane roke.  Nad demonstrante so poslali vojsko ... kozaki so bili vse manj poslušni ... poveljnik Petrograjskega okrožja Habalov pa je carju poslal telegram o izbruhu revolucije. Imperator se je odzval: »Ukazujem, da z jutrišnjim dnem zadušite petrograjski upor, ki je v času vojne z Nemčijo in Avstrijo še toliko bolj nedopusten!«

V svoj dnevnik je 10. in 11. marca načečkal nekaj besed o vremenu, obisku cerkve in osvežilnem sprehodu. Zadnji zapis z dne 11. marca se glasi: »Večer sem si popestril z igranjem domine.«

»Sramota! Ni mi uspelo priti do Carskega sela!«

12. marca je v Petrogradu izbruhnil oboroženi spopad, del garnizije pa je prestopil na stran revolucionarjev. General Aleksejev je carju Nikolaju v štabu ure in ure razlagal, kako resen je položaj; nagovarjal ga je, naj ugodi zahtevam upornikov in na položaj imenuje začasno ministrstvo (čeprav je marca 1917 ljudi zanimalo samo še, kako strmoglaviti carja) in da naj v prestolnico pošlje vojsko.

Carja je na koncu le prepričal, da je poveljnika mešanih enot pooblastil za petrograjsko intervencijo. A kaj, ko je Nikolaj II. Georgijevskemu bataljonu generala Ivanova ukazal, naj se še prej ustavijo v Carskem selu in počakajo na ostale vojne trupe ...  

Ali kot je zapisal v svojem dnevniku: »V Petrogradu so pred nekaj dnevi izbuhnili nemiri, v katere se je, joj prejoj, vmešala vojska ... Čez dan sem se posprehodil do Orše.  Vreme se je zjasnilo.  Po zajtrku sem se odločil odpotovati v Carsko selo, zato sem ob enih ponoči sedel na vlak. Do Carskega sela je vodila 1000 km dolga pot preko Mogileva, Viazme, Lihoslavlja, Tosna in Gatčine.

13. marca je general Habalov v štab poslal telegram, da ima spričo katastrofalnega položaja povsem zvezane roke. Predsednik dume Rodzjankoga je v telegramu obvestil, da je vlada – njegova odločitev gor ali dol – razpadla, oblast pa je prevzel Začasni komite državne dume. Vojni minister Beljajev mu je poslal depešo, da prometni minister ne more več nadzorovati železniških prog, na katere želi poslati vojaško kontrolo. Toda njegova opozorila so bila zaman. Car je že davno zapustil štab; šele v Orši ga je »presenetil« telegram, v katerem ga rotijo, naj vendar že enkrat prepreči nemire. V noči med 13. in 14. marcem je general Aleksejev iz štaba poslal telegram generalu Ivanovu in ga prosil, naj carju nemudoma po prihodu v Carsko selo predoči nastali položaj in ga seznani s telegramskimi pošiljkami Rodzjanka ter z vladavino Začasnega komiteja.

Ker so revolucionarji že zavzeli Tosno in Ljubanj, se je car moral obrniti proti Pskovu. Njegov dnevniški zapis z dne 14. marca se glasi: »Ponoči smo se pri M. Višeri obrnili nazaj ... Krenili smo proti Valdaju, Dnu in Pskovu, kjer smo tudi prenočili ... Sramota! Ni mi uspelo priti do Carskega sela, čeprav sem tam z dušo in telesom!«

Absolutna oblast prinaša najvišjo stopnjo odgovornosti

General Ivanov je v Carsko selo z veliko zamudo prispel šele 14. marca ponoči in izvedel, da je v Petrograd s fronte prispela samo ena izredna enota, vse ostale pa so obtičale med Dvinskom, Polockom in Lugo;  zaradi njihovega izrednega prevoza je zastal ves železniški promet. Car je Ivanovu v Carsko celo poslal naslednji telegram: »Upam, da ste srečno prispeli. Prosim vas, da nikar ne ukrepate pred mojim prihodom in dokler nisem z vsem natanko seznanjen.«

Oficirji so leta 1905 začeli obračati hrbet carju, o čemer je iskreno spregovoril tudi Anton Denikin: »Nobena skrivnost ni, da je večina nekdanjih oficirjev bila naklonjena monarhiji in carju ... Toda po rusko-japonski vojni so se oficirji kdove zakaj naenkrat znašli pod policijskim nadzorom, poveljniki pa so postali grešni kozli. Vse to je toliko bolj tragično, ker ni šlo za nobeno »nepokorščino« /.../ Aktivnim oficirjem so se naenkrat odprle oči ... In mističnega »malikovanja« carja je bilo konec ... Poslej so razumeli, da car ne deluje za dobrobit domovine, pa naj jim je monarhistična ideja bila še tako blizu.«

Po carjevem prihodu v Pskov je z njim stopil v stik general Aleksejev in ga rotil, da naj »že enkrat ugodi prebivalcem in prepreči upor«, sicer bo za »vzpostavitev miru« že »prepozno«. Aleksejev je po stalnem poročanju Rodzjanka sklepal, da bo »Državna duma naredila vse za ohranitev reda in miru« in torej še ni prepozno za imenovanje ustreznega ministrstva pod parlamentarnim nadzorom. Čeprav je general Ruzski carja polovico noči pregovarjal, da je to edina rešitev, se car ni vdal, kajti absolutna oblast po njegovem mnenju prinaša najvišjo stopnjo odgovornosti. Če odgovornost preloži na druge, se bo oblasti odrekel, ne da bi se znebil krivde.

Kdo bi si mislil, da bo kaj takega izustil vladar, ki s svojimi neodgovornimi odločitvami ni niti malo doprinesel k izboljšanju položaja. Po dolgem pregovarjanju (nekateri viri izpričujejo celo, da so po prejemu telegramov o uporih v Moskvi in ostalih mestih ter na ladjevju carju postavili ultimat) sta Aleksejev in Ruzski končno uspela prepričati carja, da je daleč najbolj smiselno imenovati začasno ministrstvo. In potem je car v noči med 14. in 15. marcem legel k počitku.

Sami izdajalci, strahopetci in prevaranti!

Ruszki je Rodzjanku sporočil, da ima Duma zeleno luč za imenovanje nove vlade, ta pa ga je seznanil z drastičnim preobratom, ki zahteva carjevo abdikacijo. Petrograjsko oblast je zavzel Petrosovet in začel pogajanja o imenovanju začasne vlade. Delegacija dume se je domnevno odpravila v Pskov po uradno dovoljenje za imenovanje vlade, v resnici pa je zahtevala odločbo za carjevo abdikacijo.

O tem so obvestili štab. General Aleksejev je telefoniral carju, ki je sladko spal; ko je zahteval, naj ga zbudijo, so mu odgovorili, da se je že dovolj namučil. Aleksejev je o tem poročal frontnim poveljnikom in jih vprašal, kaj si mislijo. Sklenili so, da mora car abdicirati.

Tega dne je car Nikolaj II. v svoj dnevnik zapisal naslednje: »Zjutraj me je obiskal Ruzski in mi prebral vsebino dolgoveznega telefonskega pogovora z Rodzjankom. Sodeč po pogovoru, je zaradi nemogočega petrograjskega položaja in stalnih napadov socialdemokratske stranke – marionete Delavskega komiteja –, ministrstvo popolnoma nemočno. Zahtevajo mojo abdikacijo. /.../ Če želim odrešiti Rusijo in ohraniti red na fronti, mi ne preostane drugega, kot da jim ugodim. Abdiciral bom /.../ Ob enih ponoči sem težkega srca zapustil Pskov. Sami izdajalci, strahopetci in prevaranti!«

V Petrogradu niso izgubljali besed. V spominih menjševika Nikolaja Suhanova sledimo kratki in jedrnati razlagi: »/.../ revolucionarne enote so na postaji Dno ustavile dvorni vlak, namenjen proti Carskemu selu. Sledi razprava o likvidaciji Romanovih. Odlična novica! A nisem prepričan, da bo zaradi tega kaj drugače ...«

Podobnega mnenja so bile tudi antantne sile, ki dinastije Romanov sploh niso jemale resno: Francija in Velika Britanija sta carja Nikolaja II. in monarhično ureditev že davno odpisali, 14. marca pa sta tudi uradno priznali vladavino Začasnega komiteja dume in 24. marca še oblast Začasne vlade.  

16. marca je v državljana prekrščen Nikolaj Romanov v svoj dnevnik zapisal: »Ko sem se prebudil iz dolgega in trdnega spanca, je bil Dvinski že daleč stran. Zunaj je bilo mrzlo, sončno vreme. S svojci smo poklepetali o včerajšnjem dnevu. Dolgo sem prebiral o Juliju Cezarju.«

Tekst je bil prvič objavljen v ruščini na priljubljenem ruskem portalu Vzgljad (Zgled).

Preberite še, kako so pred 100 leti končali Romanovi!

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.