Proti koncu vojne v Vietnamu so Američani začeli nadgrajevati zaplenjene modele avtomatskih pušk AK-47 in zanje razvili celo svoje strelivo. V to so bili enostavno prisiljeni, saj niso imeli zaupanja v lastno orožje, piše portal War is boring.
"Kalašnikovke so se najprej pojavile v majhnem številu v Južnem Vietnamu, kjer so jih uporabljali pripadniki Vietkonga," je v svoji knjigi z naslovom Special Warfare Special Weapons zapisal vojaški zgodovinar Kevin Dockery. Sčasoma je AK-47 doživel vse širšo uporabo, vse dokler ga niso začele uporabljati tudi posebne enote ameriških pomorskih diverzantov - Tjulnjev (U.S. Navy SEAL).
Danes med vojaškimi strokovnjaki in zgodovinarji obstaja splošno strinjanje glede tega, kako se je v Vietnamu "izkazala" avtomatska puška M-16. Ta je v vlažnem podnebju rjavela, se pogosto zatikala sredi boja, vzdrževanje pa je za vojaka prestavljalo pravo nočno moro.
V posebnih operacijah, ki so se v glavnem izvajale ponoči, so ameriški specialci zaradi specifičnega zvoka svojih pušk pa tudi zaradi posebnih označevalnih krogel, ki jih je uporabljala samo ameriška vojska, pogosto izdali lasten položaj in nase privabili sovražnikov ogenj.
Na drugi strani je bil AK-47 neprimerljivo bolj zanesljivo orožje, ki je poleg vsega imelo še večjo kapaciteto okvirja, v katerega je šlo 30 krogel.
Ameriška vojska je pogosto izvajala posebne racije po vietnamskih vaseh. Pri tem niso iskali zgolj skritih gverilcev, ampak tudi njihovo orožje in strelivo.
Prav strelivo za AK-47 je bilo pri vojakih najbolj iskano. Ameriške izvidniške in diverzantske enote so namreč uporabljale v glavnem orožje sovjetske izdelave. Strelivo je bilo tako izrednega pomena za izvajanje posebnih operacij v Severnem Vietnamu, Laosu in Kambodži, kjer ameriška vojska uradno ni bila vključena.
Pripadniki ameriških posebnih enot MACV-SOG so pogosto prečkali (in s tem kršili) meje okoliških držav za izvajanje napadov presenečenja in izvidniške akcije, uperjene proti vietnamskim konvojem in infrastrukturi. Te enote so sestavljali posamezni komandosi iz različnih vej ameriške vojske, ki so pokrivali vse – kopno, morje in zrak. Sovjetsko orožje, ki so ga uporabljali, je bilo opremljeno z dodatnimi merki, večjimi okvirji in dušilci.
Ameriško poveljstvo za posebne operacije je pogosto uporabljalo borce iz Južnega Vietnama, ki so jih oblekli v uniforme Vietkonga in jim nadeli kalašnikovke, da se vizualno ne bi preveč razlikovali od severno vietnamskih vojakov.
Kmalu pa so Američani začeli izvajati še eno drugo taktiko. Začeli so namreč sabotirati zaplenjeno orožje in strelivo. Cilj teh sabotaž je bil, da v očeh vietkongovcev (ampak tudi ameriških vojakov in častnikov) očrnijo kalašnikovko. Ameriški generali so na vse načine skušali sanirati psihološko škodo, ki jo je povzročala superiornost AK-47 nad M-16, in to je vključevalo tudi diskreditacijo sovjetskega orožja, ki ni uživalo samo velike priljubljenosti v svetu, ampak tudi znotraj ameriških enot.
Psihološki vpliv kalašnikovke na ameriške vojake je bil tolikšen, da je poveljstvo šlo celo v strogo prepoved uporabe zaplenjenega sovjetskega orožja. Seveda pa vsi ti ukrepi niso imeli večjega vpliva na potek in končni rezultat Vietnamske vojne.
Preberite še: Zakaj je Zahod kopiral ruski AK-47?