Spominska slovesnost pri Ruski kapelici: 1161 m visok vzpon v preteklost

Ker rada kljubujem protokolu, ne bom povedala, da je slovesnost potekala v soorganizaciji Veleposlaništva Ruske federacije v Republiki Sloveniji, Občine Kranjska Gora, Fundacije Ruski mir in Društva Slovenija Rusija. Zamolčala bom tudi, da je častni pokrovitelj letošnje slovesnosti bil predsednik Borut Pahor. Vem le, da se bom tega dneva z veseljem spominjala in da se svetovna vojna morija – kot so opozarjali vsi slavnostni govorniki – ne sme več nikoli ponoviti.

Na poti k »sinovom Rusije«

Avtobus natanko ob 6.31 odpelje z Dolgega mosta proti Kranjski Gori. Prisluškujem pogovorom sopotnikov. Slišim samo, da ničesar ne slišim. Nič nenavadnega. V jutranjih urah tudi slovanska duša ni pretirano zgovorna. Naslonim se na sedež in zadremam. Pravzaprav zaspim. Zbudim se šele tik pred prihodom h kapelici. Pa ne, da smo že tukaj? Saj je komaj 9.00, se pravi ura do začetka. Kaj naj počnem eno uro brez knjige in Dela, s katerim si prekaljeni obiskovalci podlagajo kamnite pručke?

Naenkrat se zavem, zakaj sem danes tukaj. Iz torbice vzamem beležko in začnem popisovati okolico, ki se počasi spreminja v kulturno mravljišče. Potihem si zaželim, da bi se s takšnimi številkami ponašale tudi literarne prireditve. In glej: z velikega monitorja nas – čirule čarule hokus pokus – pozdravi Tone Pavček, natančneje posnetek njegovega slavnostnega govora.

Zaklepetam se z gospo Marijo iz Soške doline, ki je priromala s tamkajšnjim društvom upokojencev (in mi prijazno odstopila podlogo za »sedež«), z etnologom dr. Jurijem Fikfakom in ruskim novinarjem Valerijem Maljcevom, ki mi zaupa, na kak način bo v prihodnosti spletal slovensko-ruske korenine. In že je čas, da se odpravim k svoji korenini, kjer čepi moja dobro zastražena torbica (hvala, prijazni ljudje).

Uradni in neuradni del slovesnosti

»Glej ga, Pahorja!« reče soseda na kamniti pručki.

Res je. Pri kapelici že stoji predsednik Borut Pahor. Pa ne samo on: zbrana je tudi dvaindvajsetčlanska delegacija Ruske pravoslavne cerkve pod vodstvom namestnika Aleksandro-Nevskega samostana škofa  Kronštadtskega Nazarija, ki mu družbo delajo še vodja delegacije Ruske Federacije in minister za digitalni, komunikacijski ter medijski razvoj Konstantin Noskov, izvršni direktor fundacije Ruski mir Vladimir Kočin, podpredsednik Društva prijateljstva in kulturnih povezav s Slovenijo Vladimir Polozkov, vice-gubernatorka Sankt Peterburga Anna Mitjanina, ruski veleposlanik v Sloveniji Doku Zavgajev, župan Kranjske Gore Janez Hrovat, predsednik društva Slovenija Rusija Saša Geržina, ženski pevski zbor Sanktpeterburške duhovne akademije, solisti najuglednejših sanktpeterburških opernih hiš, slovenska pevka Nuška Drašček in drugi ugledni gostje. Skratka – do začetka nas loči samo še uvodni pozdrav voditelja Boštjana Romiha.

Zbrani častni gostje iz Rusije in Slovenije.

Marko Klinc/Društvo Slovenija Rusija

Ženski pevski zbor Sanktpeterburške duhovne akademije

Marko Klinc/Društvo Slovenija Rusija

Predsednik Pahor je opozoril na nesmiselnost vojne morije in dodal, da se z Rusko federacijo dogovarjajo o postavitvi spomenika slovenskim žrtvam prve svetovne vojne, Konstantin Noskov je vzneseno našteval vsemogoče kataklizme, ki Ruski kapelici niso mogle do živega, članica društva Slovenija Rusija in lektorica ruskega jezika na Filozofski fakulteti v Ljubljani Tatjana Komarova pa je poudarila, da je danes tu samo po zaslugi srečnega spleta naključij. In res – najprej se je iz prve svetovne vojne moral vrniti njen ded, iz druge svetovne vojne pa še njen oče; kako preprosto in ganljivo je vse to ... Tragično preminulim ruskim ujetnikom so se poklonili s polaganjem vencev in panihido, pred katero je škof Kronštadtski zbrane nagovoril z besedami: »Veliko je bilo rečeno, a zdaj je čas, da prisluhnemo tišini.«

Panihido je vodil škof Kronštadtski Nazarij.

Marko Klinc/Društvo Slovenija Rusija

Slovesnost se počasi zaključi, obiskovalce pa čaka stoletni spust v sedanjost.

S prireditvenega prizorišča se je spustil tudi nasmejani nekdanji predsednik Milan Kučan.

Marko Klinc/Društvo Slovenija Rusija

Prostodušno sedem na »VIP avtobus«, kramljam z zanimivo druščino, v Kranjski Gori spijem šampanjec, dva, tri in začutim, da se moja slovanska duša počasi, a vztrajno prebuja. Začne se neformalni del druženja v šotoru, kjer nasmejani predsednik Društva Slovenija Rusija Saša Geržina pove, da so na slovesnosti že sedemindvajsetič uspešno kljubovali dežju. Pozdravi nas še nekaj častnih gostov in odličnih glasbenikov, med katerimi sta tudi dr. Anton Bebler in pevka Manca Izmajlova, potem pa se šotor počasi izprazni.

Organizatorji si lahko upravičeno oddahnejo – za njimi je uspešno izpeljan dogodek, moje delo pa se šele začenja. Sedem na avtobus, ki se je dodobra predramil iz jutranjega sna, in se z gospodom Srečkom zapletem v zanimiv pogovor o pravoslavju, zgodovini Rusije in Kraljevine Jugoslavije ...  in šele takrat razumem. Treba se je spominjati. Ne zato, ker nam tako zapovedujejo »od zgoraj«, temveč zato, ker je za »tehnološke zveri 3. tisočletja« spomin najgloblji (če ne edini) vir človečnosti.

Vas zanima, kako je slovesnost potekala lani in predlani?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.