Preživeli potomci Romanovih: jih je še kaj ostalo?

Veliki moskovski knez Mihail Aleksandrovič

Veliki moskovski knez Mihail Aleksandrovič

Getty Images
Leta 1918 so boljševiki usmrtili carsko družino in člane širše rodbine ... ampak ne vseh. Nekateri so zbežali v tujino, kjer živijo še danes.

Nikolaj II. resnici na ljubo ni bil zadnji car. 15. marca 1917 je po prisilni abdikaciji za oblast prikrajšal samó sebe in carjeviča Alekseja, krono pa je predal bratu knezu Mihailu Aleksandroviču.

Mihailova vladavina je trajala natanko 24 ur. Že 17. marca je v svojem manifestu zapisal: »Trdno sem se odločil, da bom oblast prevzel samo ... če bom užival zaupanje ljudstva.«

Z drugimi besedami: mož je abdiciral in se zaradi pomanjkanja podpore uklonil pritisku Začasne vlade.

Veliki moskovski knez Mihail Aleksandrovič med ježo

Toda usoda nesrečnih bratov je bila kljub temu zapečatena. 13. junija 1918 so boljševiki Mihailu postavili zasedo in ga – pod pretvezo, da želi zapustiti državo – skrivaj ustrelili v bližini Perma (1400 km stran od Moskve).

 

Vladarske žrtve

Leta 1917 so nad Nikolajem II. obupali skoraj vsi monarhisti, ki so upanje polagali v njegovega brata Mihaila.

»Carjeva abdikacija (Nikolajeva, op. a.) vojske ni pretirano ganila; največji udarec je bil Mihailova abdikacija in z njo vred padec monarhije ... Vedeli smo, da se Rusija ne bo več pobrala,« je v svoj dnevnik zapisal knez Sergej Trubeckoj.

Novembra 1917 so oblast prevzeli boljševiki in Mihaila izselili na Ural, Nemci pa so se (v času vojne vihre) nevarno bližali tedanjemu Petrogradu. Po izbruhu državljanske vojne in uporu belih je usoda Urala bila negotova, Mihailova pa – kot so sklenili boljševiki – zapečatena.

»Najbolj me boli to, da vse do danes niso našli ostankov Mihaila Aleksandroviča in njegovega tajnika,« je potomec Romanovih letos izjavil za KP.

»Ta strašna bratomorska vojna se bo končala šele, ko ju bodo našli in njune ostanke zakopali po pravoslavnem običaju.«

 

Uralske in petrograjske žrtve

Leta 1918 niso pokončali samo Nikolaja II. in Mihaila Aleksandroviča, temveč tudi številne druge Romanove. 18. julija 1918 so Mihailovo vdovo knežno Jelizaveto Fjodorovno, ki je v Moskvi odprla samostan in 12 let živela kot redovnica, vrgli v rudnik blizu Alapajevska  (1900 km oddaljenega od Moskve) in jo pokončali z granatami; a ne samo nje, znesli so se še nad petimi člani rodbine Romanov in dvema služabnikoma.

Jelizaveta Fjodorovna - soproga Mihaila Aleksandroviča Romanova in sestrična zadnje ruske carice Aleksandre

»Po dokumentih sodeč, je lokalna boljševiška partija ravnala samovoljno, ne da bi se predhodno posvetovala s centralo,« poroča uralska zgodovinarka Natalija Zikova. »To so bili zares strašni časi.«

Boljševiki so po umoru članov rodbine Romanov v Alapajevsku uprizorili njihov pobeg in uradno oznanili, da jih je bela vojska »ugrabila in z njimi bogvekam odletela«.

Nekaj Romanovih je končalo v samem srcu Rusije, druge pa so na ukaz osrednjih boljševističnih oblasti usmrtili v Petrogradu. Januarja leta 1919 so postrelili še štiri knežne in carjevega strica ter jih zakopali v skupno grobnico.

Menjševik Julij Martov je po usmrtitvi v časopisnem članku izbruhnil: »Sram vas bodi!: 'Kakšna nizkotnost! Se vam ne zdi, da je bilo v tej revoluciji prelite že dovolj krvi?'«

 

Srečno naključje

Sreča se je nasmehnila samo sinu carjeve sestrične Gavrilu Konstantinoviču, ki je bolehal za tuberkulozo; njegova žena Antonina Nesterovska je zanj posredovala pri svojem znancu – znamenitem pisatelju in Leninovem osebnem prijatelju Maksimu Gorkem.

Gorki je v pismu Leninu napisal: »Dragi Vladimir Iljič! Prosil bi Vas za majhno uslugo. Kaj ko bi nekdanjega kneza Gavrila spustili iz zapora? Usmilite se dobrega in bolnega človeka – zakaj bi mučili svoje ljudi?« Lenin ga je osvobodil in Gavril je zbežal v Evropo, kjer je živel vse do svoje zgodnje smrti leta 1955.

Portret kneza Gavrila Konstantinoviča

A Gavril ni edini preživeli Romanov: od skupno 65 članov rodbine je 17 članov umrlo med letoma 1917 in 1918, ostali pa so – komaj! –  pobegnili v Evropo. Nekateri so se leta 1920 pridružili beli krimski evakuaciji, večina pa je morala skozi pravo kalvarijo.

Med srečnejšimi ubežniki je bil Aleksander Mihajlovič, ki je v svojih spominih zapisal: »Moja sorodnika sta preživela samo po resnično srečnem naključju: njuno usmrtitev je odredil boljševiški poveljnik in nekdanji slikar; spomnil se je, da je eden od njiju nekoč kupil njegove slike, se ju usmilil ... in ju predal beli gardi.«

Sodeč po njegovih spominih, je nek drugi Romanov iz Rusije bežal z nosečo ženo, ki jo je moral – peš! – prenesti čez Finski zaliv.

Po naših podatkov je danes po svetu razkropljenih 30 potomcev znamenite dinastije. A modra kri ni dovolj – nič ne kaže, da bodo še kdaj zavladali Rusiji.

 

So bili Romanovi res žrtve obrednega umora?

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke