Kako je zadnji kitajski cesar padel v roke Rdeči armadi

Getty Images
Čim so sovjetske sile zlomile Japonce na severovzhodu Kitajske, se je Rdeča armada začela pripravljati na izkrcanje na glavnih japonskih otokih. Ker pa je takrat še bila prioriteta ohranjati dobre odnose z ZDA, so od načrta odstopili.

Poleti leta 1945 so se zavezniki pripravljali, da zadajo poslednji udarec Japonskemu imperiju kot svojemu zadnjemu sovražniku v drugi svetovni vojni. Američani in Angleži so se leta borili proti japonskim silam v Tihem oceanu, Sovjeti pa so se ravno začeli pripravljati na vstop v ta spopad.

Na krimski konferenci februarja 1945 je Stalin obljubil Churchillu in Rooseveltu, da bo Sovjetska zveza napadla Japonsko v roku treh mesecev od zmage v Evropi in obljubo je tudi držal. Sovjeti so 8. avgusta Japonski napovedali vojno, naslednjega dne pa je sovjetska vojska prečkala mejo japonske marionetne države Mandžukuo (Mandžurije).

Sovjeti so bili precej številčnejši in bolje oboroženi od Japoncev. Kvantunška armada je štela okoli 700.000 mož, medtem ko so Sovjeti imeli 1,5 milijona vojakov. Poleg tega je Rdeča armada imela petkrat več artilerijskega orožja in tankov ter trikrat več letal. Kljub temu pa ta operacija zaradi močnega japonskega odpora ni bila enostavna.

Sovjeti so v svoji ofenzivi najprej kot z nožem presekali japonsko obrambo in napredovali globoko na ozemlje severovzhodne Kitajske, kjer je fronta v dolžino merila med 290 in 805 km.

Mongolija je bila sovjetska zaveznica in je podpirala napad. Več kot 60.000 mongolskih vojakov je sodelovalo v tej akciji, v kateri so Sovjetom ščitili zaledje.

Eden najbolj izjemnih dogodkov v tej vojni je bil pohod 6. gardijske tankovske armade čez puščavo Gobi. To je za sovjetske tankiste bila prava preizkušnja, saj je temperatura zraka dosegla tudi 45 stopinj Celzija, vozila so bila polna peska, vojska pa izčrpana.

Potem ko so premagale puščavo, so se sovjetske čete morale prebiti še čez gorska brezpotja Velikega Hingana, ki je veljal za neprehodno območje. Neprestano je deževalo, Sovjeti pa niso imeli natančnih zemljevidov, vendar so se s tanki kljub temu uspeli prebiti, ter Japoncem pripraviti veliko in neprijetno presenečenje. Nek japonski častnik je kasneje povedal sovjetskim vojakom: "Ko ste prišli do Hingana, nam je odleglo, saj smo bili prepričani, da se boste morali obrniti. Že od Timurlenkovih časov se nobena vojska ni uspela prebiti čez Hingan, zdaj pa so se naenkrat pojavili vaši tanki, artilerija in pehota."

Sovjetsko vojsko so, tako kot ameriško, fanatično napadale japonske kamikaze. General Afanasij Beloborodov, poveljnik 1. armade, je zapisal: "Vojaki v zelenih uniformah so skakali iz jarkov in jam ob poti, ter odeti v granate in mine tekli proti našim tankom. Na stotine smo jih pokosili z mitraljezi, vendar so se iz lukenj in razpok pojavili novi samomorilci, ki so se nam metali pod tanke …"

V 10 dneh ofenzive je Kvantunska vojska doživela popoln zlom. Japonski vojaki so se začeli množično predajati Sovjetom.

Medtem ko so japonske čete v Mandžuriji doživljale popoln kaos, je sovjetsko poveljstvo odločilo, da izvrši desant na večja mesta pod sovražnikovim nadzorom. Kot pa se je izkazalo, padalski desant v bistvu sploh ni bil potreben, saj so sovjetska letala lahko enostavno pristala na zapuščenih letališčih, kjer se je vojska izkrcala in zavzela strateške objekte.

Med desantom na Mukden (danes Šenjang) so sovjetske enote nepričakovano zajele Pu Yija, zadnjega kitajskega cesarja in vladarja okupirane Mandžurije. Ta se je nahajal v letališki zgradbi in skupaj s člani svoje vlade čakal na evakuacijo na Japonsko. Nihče ni pričakoval, da bodo našli tako pomembno osebo. Pu Yi je bil nato hitro odveden v sibirski kraj Čita blizu Bajkala.

Glavni cilj sovjetske vojne proti Japoncem je bila vrnitev Sahalina in Kurilskih otokov – ozemelj, ki jih je Ruski imperij izgubil v rusko-japonski vojni (1904-1905).

Bitka za otok Šumšu, ki je del Kurilskega otočja, je bil edini spopad v sovjetsko-japonski vojni, kjer so Sovjeti utrpeli večje izgube od Japoncev. Na sovjetski strani je padlo 416, na japonski pa 369 vojakov.

Po zavzetju Kurilskih otokov je sovjetska vojska načrtovala izkrcanje na Hokaidu, enem od najpomembnejših japonskih otokov. Sovjetska tihooceanska flota je bila pripravljena za začetek operacije, ko je nenadoma prispel nov ukaz: "Strogo prepovedano pošiljanje kakršnihkoli ladij ali letal proti otoku Hokaido." Stalin ni želel pokvariti odnosov z ZDA kot zavezniško državo in se odmaknil od načrta invazije na Japonsko.

Preberite še: Kako so Japonci hoteli s kugo poraziti Rdečo armado

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Preberite še:
Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke