Zakaj je Sovjetska zveza pošiljala v vesolje tuje kozmonavte?

Člani sovjetsko-sirske posadke, 1987

Člani sovjetsko-sirske posadke, 1987

Aleksander Moklecov/Sputnik
V bistvu je šlo za politiko hladne vojne …

Jurij Gagarin in John Glenn sta v začetku 60-ih kot prva poletela v vesolje in obe velesili sta v bistvu dolgo časa nadzirali vesolje sami zase. Skoraj 15 let so Zemljo zapuščali samo astronavti iz ZDA in kozmonavti iz Sovjetske zveze.

Sredi 70. let 20. stoletja pa se je situacija začela spreminjati. Najprej je Washington razglasil, da bo poslal na vesoljsko misijo prvega Neameričana, in ko je novico slišala Sovjetska zveza, je bila odločena, da je kapitalisti ne bodo premagali, zato je pohitela in začela pošiljati v vesolje predstavnike »bratskih socialističnih držav«, še preden je svojo izstrelitev tujca uspela izvesti Amerika.

Sovjetski zavezniki v vesolju

Tako se je rodil program Interkosmos. Poleg skupnih znanstvenih raziskav je bil eden od glavnih poudarkov na vključevanju predstavnikov prijateljskih držav v sovjetske vesoljske posadke, v katerih so bili »raziskovalni kozmonavti«. Sovjetska zveza je tako začela vključevati druge narode v raziskovanje vesolja. Pojavilo pa se vprašanje: kateremu tujcu naj pripade čast, da kot prvi poleti v vesolje?

Člana posadke na Sojuz 28: Vladimir Remek (Češkoslovaška) in Aleksej Gubarjev (ZSSR)

Izbiro kandidatov je bolj ali manj narekovala politika. Prednost je šla predstavnikom pomembnih sovjetskih zaveznic v Varšavskem paktu: Vzhodni Nemčiji, Češkoslovaški in Poljski. »Vietnamec ni mogel iti prej, če ni bil v vesolju še Nemec iz NDR. Kdor je imel več vpliva, je dobil pravico, da kot prvi pošlje svojega kozmonavta,« je pojasnil general-polkovnik KGB-ja Nikolaj Leonov.

Na koncu je bil izbran kozmonavt iz Češkoslovaške, da bi popravili odnose med to državo in Sovjetsko zvezo, ki jih je načela praška pomlad leta 1968. Deset let po teh dogodkih, leta 1978, je bil Vladimir Remek prvi kozmonavt, ki ni zastopal nobene od dveh vesoljskih velesil. V vesolje je šel s sovjetskimi kolegom na raketi Sojuz-28.

Člana mednarodne posadke rakete Sojuz-30: pilot in kozmonavt ZSSR Pjotr Klimuk in raziskovalec-kozmonavt Mirosław Hermaszewski iz Ljudske republike Poljske.

»Zavedal sem se, da bom postal prvi kozmonavt v vesolju, ki ni niti iz ZDA niti iz ZSSR, zato sem se pripravil najbolje, kakor sem lahko … Po vrnitvi iz vesolja sem na Češkoslovaškem takoj postal znana osebnost; nisem se mogel več sprehoditi po ulici, ne da bi me prepoznali,« se spominja Remek.

Istega leta sta šla po Remekovih stopinjah še dva kozmonavta iz vzhodnega bloka: Mirosław Hermaszewski iz Poljske in Sigmund Jähn iz Nemške demokratične republike. Nato so sledili predstavniki Romunije, Madžarske, Bolgarije, pa Vietnama, Indije, Kube, Mongolije, Sirije in celo Afganistana, ki je bil v času poleta (1988) v državljanski vojni. Vse te države so prispevale svoje kozmonavte v sovjetske posadke.

»Šlo je za moralno in politično komponento: po zmagi nad Ameriko je bilo potrebno spodbuditi moralo v Vietnamu. Enako je bilo z našimi prijatelji Mongoli, ki so nam bili zvesti več kot 100 let,« pravi strokovnjak za človeške odprave v vesolje Aleksander Gluško.

Ne samo zavezniki

S Sovjeti je v vesolje poletel tudi predstavnik zahodne države, francoski vojaški pilot Jean-Loup Chrétien. ZSSR, ki je imela takrat dobre odnose s Francijo, je dala zeleno luč predstavniku kapitalističnega sveta.

Jean-Loup Chrétien

Chrétien je šel dvakrat v vesolje s sovjetsko raketo – 1982 in 1988 – ter celo prejel odlikovanje Heroja Sovjetske zveze. »Čutil sem neizmeren ponos. Pred menoj so to najvišje priznanje prejeli samo redki Francozi iz bojnega polka Normandie-Niemen,« je dejal Chrétien.

Francoski kozmonavt se je živo spominjal dela s sovjetskimi kolegi v Centru za usposabljanje kozmonavtov v Zvezdnem mestu: »Znašli smo se v pravi družini s pravim bratskim vzdušjem … tam sem pustil polovico svojega srca. Čutim nostalgijo in ob vsaki priložnosti se vrnem v Rusijo, k svojim prijateljem.«

Program Interkosmos se je zaključil leta 1991, skupaj z razpadom ZSSR. Omogočil je 13 »nevesoljskim« državam, da se vključijo v raziskovanje vesolja in pošiljajo na misije svoje kozmonavte. Za mnoge od teh držav to še danes ostajajo edine vesoljske misije v zgodovini.

Vladimir Džanibekov (levo) in francoski kozmonavt Jean-Loup Chrétien na raketi Soyuz T-6

Ko je bilo hladne vojne konec, je politična komponenta vesoljske tekme zbledela. Od začetka 90-ih so mnogi člani iz zahodnih držav tvorili mešane posadke na ruskih raketah.

Preberite še:

Luna, Mars in supertežke rakete: Ruska vesoljska industrija pripravlja ambiciozne projekte

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke