Stalinova pot: Kako so sovjetski piloti prvič preleteli severni tečaj

Sputnik
Prvi let iz Evrope v Novi svet preko Severnega tečaja je v 30. letih 20. stoletja izpeljala ekipa sovjetskih pilotov pod vodstvom legendarnega Valerija Čkalova.

V začetku 30. let 20. stoletja se je želela Sovjetska zveza dokazati kot vodilna letalska sila na svetu, zato je državno vodstvo prišlo na idejo o organizaciji poleta v ZDA preko severnega tečaja. Za izvedbo načrta je bilo narejeno posebno letalo. Konstruktorsko ekipo je vodil Andrej Tupoljev.

Letalo ANT-25 Tupoljev je imelo edinstveno konstrukcijo in 33-metrski razpon kril. Prvič so v krilih namestili rezervoar za gorivo, avion pa bi moral nositi sedem ton goriva, da bi lahko dosegel ZDA. Model je prestal posebno modernizacijo, da je lahko letel v ekstremno nizkih temperaturah.

Prvi poskus poleta v San Francisco preko severnega tečaja leta 1935 je bil neuspešen. Posadka je nad Barentsovim morjem ugotovila, da ji ugaja gorivo, zato se je morala vrniti v bazo. Po neuspehu je vladalo prepričanje, da je polet nad severnim tečajem neizvedljiv, vendar sta bila člana posadke iz leta 1935 odločena, da namero zares uresničita. Obrnila sta se k znanemu sovjetskemu pilotu Valeriju Čkalovu (na fotografiji), za katerega so pravili, da je »ruski Lindbergh«. Ponujeno mu je bilo mesto glavnega pilota v novem podvigu.

Čkalov je imel dobre odnose s sovjetskim voditeljem Josifom Stalinom, kar je pripomoglo k temu, da je Kremelj projekt odobril. Toda samo pod enim pogojem: piloti so morali še pred letom v ZDA podreti rekord na ozemlju Sovjetske zveze, kar je bilo uresničeno leta 1936 – vsi trije piloti so takrat dobili najvišje sovjetsko odlikovanje Heroj ZSSR. ANT-25 je letel 56 ur in iz Moskve prispel na ruski Daljni vzhod. Premagal je 9374 kilometrov.

Po tem uspehu je 18. junija 1937 ANT-25 poletel proti ameriški obali, končna destinacija je bil San Francisco, v posadki so bili Valerij Čkalov (glavni pilot), Georgij Bajdukov (drugi polet) in Aleksander Beljakov (specialist za navigacijo). Let je bil izčrpavajoč, saj je trajal 63 ur, 25 minut več od prejšnjega. Sovjetski mediji so oba omenjena poleta poimenovali »Stalinova pot«.

Avion je premagal 8.500 kilometrov in pretežno letel nad večnim ledom v obupnih vremenskih pogojih, skoraj brez kakršnekoli vidljivosti. Posadka se je pri navigaciji zanašala na precej osnovno opremo, temperatura v kabini je padala pod ničlo in primanjkovalo je kisika. Letalo se je moralo v težkih situacijah dvigniti nad 5.000 metri, nakar so začeli odpovedovati posamezni instrumenti. Lahko si predstavljate, pod kakšnim stresom so bili člani posadke.

Ko so 20. junija člani posadke ugotovili, da imajo premalo goriva za pristanek v San Franciscu, so se odločili, da se preusmerijo na vojaško letališče blizu mesta Vancouver v zvezni državi Washington.

Polet je bil uspešen in ruske pilote so pričakali kot junake. Ko so navdušeni novinarji spraševali Čkalova, kdo je proizvedel motor v letalu – Angleži, Američani ali Nemci – je s ponosom odgovoril: »Poglejte oznako, vse to je naše, rusko, sovjetsko.« Potem so sovjetski piloti nekaj časa preživeli v hiši generala Georgea Marshalla, bodočega državnega sekretarja in obrambnega ministra ZDA, ki je tedaj še služboval v Vancouvru.

Trije piloti so obiskali San Francisco, Chicago in New York. V Washingtonu jih je sprejel predsednik Franklin D. Roosevelt, ki se je namesto načrtovanih 15 minut z njimi pogovarjal dve uri. Spremljal jih je sovjetski veleposlanik v ZDA (na fotografiji v svetli obleki).

Po vrnitvi v ZSSR jih je osebno pozdravil Stalin. Čkalov je pozneje povedal, da se takrat ni mogel naspati, saj so se vsi želeli pogovarjati z njim in drugima članoma posadke.

Vladimir Kokinaki

Dve leti pozneje sta Vladimir Kokinaki (na sliki) in Mihail Gordijenko preletela Islandijo in Grenlandijo ter prispela do Kanade. Preletela sta 8000 kilometrov v 53 urah. To pot so do konca 50. let 20. stoletja uporabljali tudi za komercialne polete med Moskvo in New Yorkom.

Sedaj pa si poglejte še nekaj velikanskih letal iz Rusije in Sovjetske zveze.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke