V sredini 19. stoletja je Sankt Peterburg slovel po visoki stopnji kriminala in vrtoglavem številu zapornikov, zaradi katerih so celice kar pokale po šivih!
Zapor Kresti je zasnoval začetnik ruske zaporniške gradnje Antonij Toniško, ki je pred tem dolga leta raziskoval evropske zapore.
Navdih za svoj panoptikum je Toniško črpal pri angleškem filozofu Jeremyju Benthamu, rečeno drugače: prostor je zasnovan tako, da lahko en sam stražnik neopaženo nadzira vse zapornike hkrati.
V stari Rusiji so vlogo zaporov občasno opravljali samostani in ... zakaj bi v Krestah bilo kaj drugače? Tomiško je zato zasnoval »samostanske« celice za spokoritev grehov.
Zaporski kompleks je zasnovan v neoruskem (bizantinskem) slogu, ki spominja na svetišče. Tudi ime kresti (sln. križi) ni nobeno naključje.
Zapor s centralnim ogrevanjem in ventilacijo je bil zgrajen – in opremljen z elektriko! – leta 1889.
Načrti za Kreste so predstavljali temelj kasnejše zaporniške gradnje v Ruskem imperiju, kar pomeni, da se je po njem zgledovalo še kakšnih 30 zaporov.
Eden najznamenitejših prebivalec Krestov je nedvomno bil Lev Trocki in ostali člani začasne boljševistične vlade. Da ne govorimo o stalinističnem režimu 30-ih let, ko zapornikov ni bilo več kam dati.
930 zaporniških celic sprejme 1150 zapornikov. Da, to je človeški izračun, v nečloveških Stalinovih čistkah pa so obveljala drugačna pravila. Si morete misliti, da se je v nejm stiskalo kar 12.000 zapornikov?
Leta 2017 so zapornike preselili v modernejšo in po poročanju nekaterih medijev malodane luksuzno zgradbo. V Krestah še danes deluje nekaj zaporniške administracije, sicer pa je zaprt za obiskovalce.
Oglejte si še dom z vhodom, a brez izhoda – ruski zapor Črni delfin!
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
