Kako so živeli Afričani v carski Rusiji?

Predsoba dvora v Carskem selu

Predsoba dvora v Carskem selu

Mihail Ziči/Ermitaž
Prednik velikega ruskega pesnika Aleksandra Puškina je bil po rodu iz Afrike, vendar še zdaleč ni bil edini predstavnik te celine, ki se je ustalil v Rusiji. Skozi zgodovino se je na ruskem dvoru zvrstilo mnogo afriških služabnikov - ki so bili za svoje delo precej dobro plačani!

"Mladega črnca so gledali, kot da je čudo. Zbirali so se okoli njega in ga zasipavali s pozdravi in vprašanji. Njemu to ni odgovarjalo, počutil se je kot neka ogrožena vrsta živali," je pisal Aleksander Puškin v zgodovinskem romanu Arabec Petra Velikega, kjer opisuje življenje Afričana Ibrahima na ruskem dvoru.

Ibrahim je bil suženj iz Afrike, ki so ga privedli v Rusijo, kjer je osvobojen začel novo življenje – postal je dvorjan in prispeval k razvoju dinastije. Puškin je imel poseben razlog, da piše o njem, saj je bil njegov pravnuk.

Pomoč pri diplomaciji

Od takrat je minilo že precej časa, tako da je težko določiti, od kod točno je izviral Ibrahim (1696 – 1781). V starejših različicah njegove biografije se predvideva, da je bil rojen v Etiopiji, v novejši raziskavi beninskega slavista Dieudonnéja Gnammankouja pa avtor vztraja pri tem, da je bil Ibrahim po rodu iz Kameruna.

Peter I. s svojim pažem afriškega porekla

Kakorkoli že, kar je znano, je to, da so ga Turki ujeli in prodali kot blago, nato pa se je znašel na ruskem dvoru. Ime mu je bilo Abram Petrovič Hanibal (po znanem kartažanskemu vojskovodji, čigar ime je za svoj priimek izbral Ibrahim sam).

Ibrahim je končal vojaško in inženirsko usposabljanje, se šolal v Franciji in delal kot carjev tajnik. Gnammankou poudarja, da je Hanibal pomagal pri razvoju rusko-francoskih odnosov v času carjevih obiskov v Parizu.

"Afričan, ali bolje rečeno Afrorus, je doprinesel k vzpostavljanju diplomatskih, znanstvenih in kulturnih vezi med dvema velikima evropskima silama – Rusijo in Francijo," je povedal Gnammankou v intervjuju za TASS.

Hanibal je imel tudi težko obdobje, ko je po smrti Petra Velikega leta 1721 in zamenjavi na ruskem prestolu bil pregnan v Sibirijo. Ko pa je na prestol prišla Petrova hči Jelizaveta, se je lahko vrnil in svoboden dočakal visoko starost. Imel je 11 otrok, med katerimi je bil tudi Puškinov dedek Josif Hanibal. Veliki ruski pesnik je pogosto in rad govoril o svojih afriških koreninah.

Temnopolti dvorjan

Domnevna upodobitev mladega Ibrahima Hanibala

Hanibalov primer je precej nenavaden, ni pa edini. V 18. in 19. stoletju so na dvor privedli še mnoge druge "Arabce". To sicer niso bili Arabci v današnjem pomenu. Po slovarju Vladimirja Dalja iz leta 1863 ruska beseda "arap" pomeni "človek temne polti iz južnih dežel, v glavnem iz Afrike". Beseda pomeni tudi "nosač" ali "vratar", kar so "Arabci" na ruskem dvoru tudi bili.

Sophie Buxhoeveden, dvorna dama carice Aleksandre (žene carja Nikolaja II.) je zapisala: "Črni služabniki, oblečeni v vzhodne kostume so vzdušju na dvoru dodajali nek poseben eksotični pridih." Njihova prisotnost je bila simbol veličine in moči imperija, ki je vršil vpliv po celem svetu.

Hanibalov doprsni kip v vasi Petrovsko

Morda vam vse to deluje rasistično, vendar pomnite, da je takšna praksa obstajala tudi na dvorih večine evropskih monarhij iz tistega časa, in da so ti ljudje bili precej dobro plačani.

""Arabci" so spadali med maloštevilne ljudi na carskem dvoru, ki so prejemali plačo in to zelo veliko," piše zgodovinar Igor Zimin v svoji knjigi z naslovom Dvor ruskih carjev. Ostali služabniki so večinoma delali za nastanitev in hrano.

V Rusiji je rešitev!

V 19. stoletju so mnogi Afričani v ZDA ugotovili, da je odhod v Rusijo priložnost za boljše življenje in pobeg od ameriškega suženjstva.

"Prvi ameriški "Arabec" na ruskem dvoru je bil nekdanji služabnik ameriškega veleposlanika v Sankt Peterburgu, ki je leta 1810 dobil novo službo. Vest o njegovem delovnem mestu se je hitro razširila po ameriških pristaniščih, tako da so se mnogi temnopolti avanturisti odpravili v Rusijo, večinoma kot mornarji na maloštevilnih ladjah, ki so plule v Sankt Peterburg," piše Zimin.

George Maria z Zelenortskih otokov

Iskanje dela je bilo intenzivno tudi v času vladavine carja Nikolaja I. (1825 – 1855), ko so omejili število "dvornih Arabcev", ki jih ni smelo biti več kot osem. Predhodne carice pa so imele rade eksotiko, zato je na njihovem dvoru bilo na desetine temnopoltih služabnikov. Po besedah Zimina je vsak, ki je želel služiti na dvoru, moral sprejeti krščanstvo, ki pa (zanimivo) ni bilo omejeno zgolj na pravoslavje.

"Arabci" pa niso postali samo prišleki iz Amerike. Nina Tarasova iz muzeja Ermitaž omenja primer črnca Georgеа Mariе iz Zelenortskih otokov, takratne portugalske kolonije. Mariа je več let služil na carskem dvoru in v Rusiji ostal še dolgo po odstopu carja Nikolaja II. s prestola.

"Oba njegova sinova sta se bojevala v drugi svetovni vojni. Eden od njiju je padel, drugi pa je dočakal dan zmage nad fašizmom," pravi Tarasova.

Kot lahko vidimo, so posamezni "Arabci" v Rusiji pognali globoke korenine. Njihov čas pa se je iztekel ob dokončnem padcu imperija leta 1917. V sovjetskem času se je pojavila nova "vrsta" Afričanov in Afroameričanov, ki so v državo prihajali kot študentje in inženirji. Sovjetsko zvezo so obiskovali tudi številni afriški voditelji, vendar to je že druga zgodba.

Preberite še neverjetno zgodbo o Novi Moskvi, propadli ruski koloniji v Afriki!

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke