Prva svetovna vojna predstavlja pravo malo revolucijo na področju vojaške tehnologije. Toda ruski inženirji so prve tanke zasnovali že veliko pred njenim izbruhom. Tanki so revolucionarno odkritje predvsem zaradi vzmetenih koles.
Po izbruhu prve svetovne vojne je bil trg nasičen z modernimi vojaškimi komponentami.
Aleksander Porohovščikov je leta 1914 zasnoval približek današnjega tanka: oklepno vozilo s topovsko kupolo.
Njegov vezdehod oziroma univerzalno vozilo je imelo vgrajen 8-milimetrski večslojni tridelni oklep: 2-mm jekleno ploščo in sloj iz las in alg ter jekleno zaščitno ponjavo.
Največja novost tega vodoodpornega vozila so bila vzmetena kolesa, s pomočjo katerih se lahko vozilo premika po ravni, močvirnati in blatni podlagi.
Vezdehod brez kupole in oklepa je imel motor z 20 konjskimi močmi in je za prvo svetovno vojno dosegal rekordno hitrost 26,5 km/h,
3,5-tonsko vozilo je leta 1915 opravilo prvo testno vožnjo, ki ni bila preveč uspešna; gosenice so pogosto padale dol, poleg tega pa je vozilo obtičalo že v najmanjšem snegu.
Leta 1916 so model sicer posodobili, a jim je za dokončne izboljšave zmanjkalo denarja.
Medtem je revolucionarno tankovsko vozilo snoval tudi vojaški inženir in poročnik Nikolaj Lebedenko. V začetku leta 1915 je izdelal vozilo, ki se prebije skozi bodeče žice in strelske jarke.
Lebedenko je menil, da lahko njegov izum imenovan Carjev tank "v eni noči prebije nemško fronto in Rusiji pribori zmago", kot je zaupal carju v avdienci.
Novost je bila dvokolesna šasija in vrtljiva kolesa z Maybachovim motorjem z 240 konjskimi močmi, ki so spominjala na velikansko topniško kočijo.
Ko je leta 1917 dobil dokončno podobo, se je med testno vožnjo zaradi prešibkega motorja kar naprej zatikal. Kljub neuspehu je Carjev tank služil kot prototip prihodnjim sovjetskim zvezdniškim modelom: Žukovskemu, Stečkinu in Mikulinu.
Leta 1915 so v tovarni Ribinsk po francoskem zgledu izdelali 20-tonski prototip z 200 konjskimi močmi za 4-člansko posadko, ki je bil kljub 10-12 mm debelemu in težkemu oklepu izredno okreten.
V tankovskem ohišju je bil nameščen top kalibra 107 mm, nasproti voznikovega sedeža pa težek mitraljez.
Toda funkcionalnost vozila ni najbolj navdušila vodilnih vojaških tehnologov in proizvajalci so ostali brez finančne podpore.
Tankovske prototipe je izdeloval tudi Vasilij Mendelejev, sin znamenitega kemika in izumitelja Dimitrija Mendelejeva, ki so ga avgusta 1916 predstavili Vojnemu ministrstvu.
Najmodernejši in z zaščitnim oklepom opremljen prototip je Mendelejev začel izdelovati leta 1911.
Mendelejev je predlagal vgraditev pnevmatičnega vzmetenja in servo motorja. Ker je bilo glavno orožje tanka 120-milimetrski top, je hotel sestaviti pomično karoserijo, ki bi se med streljanjem lahko spustila. Tako bi se zmanjšal pritisk na podvozje in obenem varoval gosenice pred sovražnimi streli.
Tank so nameravali transportirati po železnici, s čimer bi se povečala mobilnost in zagotavljal hiter dovoz na fronto.
A na račun različnih inovacij se je teža dvignila na 170 ton, povečala pa se je tudi zahtevnost produkcije za "oboroženo vozilo", kakor ga je Mendelejev sam imenoval. Zato je ministrstvo zavrnilo izdelavo takšne konstrukcije.
In tako se konec koncev ruski tanki niso bojevali na bojiščih prve svetovne vojne. Kljub velikim naporom in prizadevanju inženirjev, da bi vojsko opremili s sodobnim orožjem, poskusi niso prešli testne faze.
Toda veliko predlaganih zamisli so pozneje vendarle uporabili in številne vgradili v oborožena oklepna vozila novejšega časa.
Preberite še: Vse lastnosti tanka T-14 Armata v enem grafikonu