Ko ni alkohola, pomaga droga: morfij in kokain v času ruske revolucije

Ruski pisatelj Mihail Bulgakov v svojem romanu z naslovom Morfij iz leta 1926 piše o zdravniku področne bolnišnice, ki zboli in si začne dajati morfij, nakar pade v odvisnost. Ker ne najde izhoda iz krize, stori samomor. Bulgakov je vedel, o čem piše, saj je tudi sam nekaj let opravljal zdravniški poklic in užival morfij. Njegov primer v tistih časih ni bil niti malo nenavaden.

Vojna in droga z ramo ob rami

Ruska carica Aleksandra Fjodorovna in njene hčerke med ranjenimi vojaki v bolnišnici v Carskem Selu.

TASS

Tekom revolucije in državljanske vojne ni bilo moč najti bolnice, kjer ne bi bilo polno bolnikov, ki so postali odvisni od morfija, je pisal sovjetski zdravnik Vladimir Gorovoj-Šaltan. Ranjeni vojaki na frontah prve svetovne vojne so pogosto uporabljali morfij, saj so se z njegovo pomočjo zdravili. Takrat znanstveniki še niso vedeli, da je morfij nevaren, zato so mnogi vojaki zapadli v odvisnost.

Carska oblast je nehote doprinesla k razmahu odvisnosti, saj je prepovedala uporabo alkohola »vse do končne zmage v vojni«. Seveda so mnogi našli načine, kako prekršiti zakon, vendar je alkohol na splošno vendarle postal manj dostopen. Tako so se ljudje v iskanju poživila obrnili k drogam.

Kokain je bil še bolj priljubljen od morfija. V medvojni in povojni Rusiji so mu pravili »car vseh zdravil«. Malo pred tem so oblasti legalizirale njegovo prodajo v lekarnah. Tihotapci so kokain uvažali iz Nemčije in drugih zahodnih držav. Postal je priljubljena droga, ki se jo je dalo zelo lahko prodati. Pred vojno je bil kokain znan kot droga bogatih, potem pa mu je cena tako padla, da je postal dostopen tudi navadnim ljudem.

Kokain za brezdomce in vojake

Koncem 19. stoletja se je kokain prodajal legalno kot zdravilo.

arhiv

Kokain je bilo zelo lahko dobiti in ga uporabiti. Vsakdo je lahko vdihnil svojo dozo iz roke ali papirja. Sodeč po neki raziskavi, opravljeni v Sankt Peterburgu leta 1924, je kokain uporabljalo 70-80 odstotkov brezdomcev. O priljubljenosti te droge priča celo žargon iz tistega časa. Kokain je imel v kriminalnih krogih kar osem sopomenk, od »marafeta« do »dobre bele vile«.

Posamezne zgodovinske osebnosti so imele precej izkušenj s kokainom, kot na primer umetnik in šansonjer Aleksander Vertinski, ki je uporabljal kokain že pred vojno, v svojih spominih pa je opisal dogodek v Odesi pred koncem državljanske vojne.

Odesa je bila ena od poslednjih trdnjav protiboljševiškega Belega gibanja. Vertinskega so nekoč prosili, da nastopa za generala Jakova Slaščova, enega od najbolj prepoznavnih »belih« poveljnikov. Slaščov je bled in izčrpan poslušal žalostne pesmi Vertinskega, medtem ko je vdihaval kokain. »To je bilo zelo čudno srečanje,« je pisal Vertinski.

Kokain, ki ga je konzumiral poveljnik, seveda ni bil enak tistemu, ki so ga uporabljali brezdomci. Samo bogataši so si lahko privoščili prvovrstno »dobro belo vilo«. Ostali so vdihavali prah, pomešan z aspirinom, kredo in drugimi substancami, tako da je želen učinek prišel šele po več dozah.

Alkohol vrača udarec

Boljševiki so naredili vse, kar je bilo v njihovi moči, da omejijo razpaslo odvisnost. Sovjetske oblasti so leta 1924 sprejele zakon, po katerem je bilo za tihotapljenje drog predvidenih 10 let zaporne kazni. Na ta način so uspeli zmanjšati njihovo preprodajo.

Zgodovinarji pa pravijo, da je bil še bolj učinkovit način boja proti drogam vrnitev vodke na police trgovin. Oblasti so avgusta 1924, skoraj 10 let po prepovedi, ponovno dovolile prodajo alkoholnih pijač, nakar je uporaba drog takoj upadla.

Tistim, ki so se hoteli »sprostiti«, je bilo lažje kupiti vodko, kot pa tvegati z nabavo drog. Rusija se je tako vrnila v svoje »običajno« stanje, kjer je alkoholizem večji problem od narkomanije.

Preberite še: Ali je legalizacija marihuane v Rusiji realna možnost?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.