Težko si je zamisliti svet brez Coca-Cole. Ne glede na to, ali jo imate radi ali ne, je sladka pregreha postala stalnica v današnjem svetu. Je zaščitni znak potrošniške družbe, ki jo podpira celo Dedek Mraz. Zato ni nobeno presenečenje, da je hotela Sovjetska zveza na vsak način preprečiti, da bi ta brezalkoholna pijača prestopila meje železne zavese.
Global Look Press
Vsako pravilo pa ima svoje izjeme. Ko je general Rdeče armade Georgij Žukov proti koncu druge svetovne vojne izrazil željo po tej karamelizirani pijači, so mu željo ne samo izpolnili, ampak so pri Coca-Coli za odlikovanega vojnega junaka proizvedli celo posebno serijo te pijače.
Pijača razdora
»Coca-Cola, pijača, ki vrača udarec«, lahko preberemo na reklami za Coca-Colo iz leta 1943. Nek drug slogan se je glasil: »Vzemi Coca-Colo – vojak, osveži se!« Idejo v ozadju, da ta gazirana pijača postane simbol Amerike in ameriške globalne prisotnosti, je proizvajalec agresivno promoviral skozi svojo celotno zgodovino. Fotografije vojakov, ki pijejo ledeno hladno kokakolo (»okus doma«), so preplavile ves svet.
Getty Images
Sovjetska zveza ni bila popolnoma imuna na zahodno reklamiranje. Podjetje Ford je odigralo pomembno vlogo v sovjetskem projektu industrializacije v 30. letih 20. stoletja, medtem ko je Pepsi postal prvi množični ameriški produkt v ZSSR koncem 70. let. Coca-Cola pa je bila nekaj popolnoma drugega. Tom Standage, avtor knjige z naslovom Zgodovina sveta v šestih kozarcih, trdi, da so se pri Coca-Coli dolgo časa izmikali sovjetskemu gigantu zaradi marketinških razlogov, saj so se bali, da bi šel njihov dobiček v državni proračun.
Vrzel med komunizmom in kapitalizmom, ki jo je polnila Coca-Cola, je bila precej očitna. Prvi človek, ki jo je prestopil, pa ni bil kapitalist, ampak maršal Žukov – človek, ki je pregnal nacistično vojsko iz Stalingrada in jo nato potisnil vse do Berlina.
Bela Coca-Cola za Žukova
Žukov naj bi, sodeč po pričevanjih, Coca-Colo prvič poskusil, ko mu jo je ponudil general Dwight Eisenhower, in takoj podlegel njenim čarom. Ujet med kladivom in nakovalom je moral zdaj nov »odvisnik« Žukov previdno manevrirati med svojo sladko strastjo in zvestobo ideologiji.
Odločil se je za »belo Coca-Colo«.
Kot pravi Mark Pendergrast v knjigi Za Boga, domovino in Coca-Colo, je za dilemo Žukova izvedel general Mark W. Clark, ameriški poveljnik v Avstriji leta 1946. Coca-Cola je dobila posebno prošnjo, da izdela brezbarvno gazirano pijačo. Njegova edina zahteva je bila, da je ne polnijo »v tisto smešno steklenico« in da naj bo »neke druge barve«.
Sputnik
Končni izdelek, ki so ga napravili v Bruslju, ni vseboval karamele in je bil pakiran v steklenicah z ravnimi robovi. Zakaj? Preprosto zato, da bi bela Coca-Cola spominjala na vodko in postala bolj sprejemljiva v sovjetski javnosti od domnevne kapitalistične »odpadne vode«. Na zamašku je bila celo rdeča zvezda.
Za svoj trud je Coca-Cola dobila dovoljenje za vstop v dele Dunaja pod sovjetskim nadzorom brez birokratskih zapletov. Projekt bele Coca-Cole je bil pozneje zaustavljen, potem ko je bilo za Žukova leta 1946 proizvedenih 50 zabojev. Čeprav je to pomenilo veliko več od diskretne usluge med dvema generaloma, je bil ta primer zelo značilen za obdobje pred hladno vojno, ko so visoki sovjetski in ameriški vojaški častniki vlagali ogromno truda, da bi ohranjali zavezništvo med državama.
Četudi Žukov ni dočakal nadaljne usode svoje ideje, je bil na nek način vizionar, saj je leta 1992 Coca-Cola na trg poslala svojo kristalno kolo Tab Clear, ki se je obdržala dve leti.
Preberite še: Ruski vojaki bodo ostali brez Snickersa in Coca-Cole