V Idiotu Fjodorja Dostojevskega en od likov pripoveduje zgodbo o nekem velikodušnem možu: »V Moskvi je bil nek star državni uradnik, ki je imel navado, da je ves čas obiskoval zapornike in se pogovarjal s kriminalci ...«
Čisto v stilu Dostojevskega je »hodil mimo vrst nesrečnih zapornikov, se pred vsakim ustavil in ga vprašal, kaj potrebuje … Nato mu je dal nekaj denarja in prinesel vse sorte potrebščin … Z dajanjem miloščine je nadaljeval vse do svoje smrti. Do takrat so ga poznali vsi zaporniki po vsej Rusiji in Sibiriji!«
To ni bil nek izmišljen lik, ki bi si ga Dostojevski preprosto izmislil. Šlo je za resnično osebo po imenu Friedrich Haass, ki se je preselil v Moskvo iz Avstrije leta 1806. Začel je kot zdravnik in končal kot svetnik.
Od Friedricha do Fjodorja
Haass (1780-1853), ki se je rodil v majhni nemški vasici Bad Münstereifel, je svoje zdravniško izobraževanje začel na Dunaju. Leta 1806 je avstrijsko prestolnico obiskal ruski knez Nikolaj Repnin-Volkonski, da bi tam poiskal zdravniško pomoč zaradi očesne poškodbe. Kljub svoji mladosti je bil Haass takrat že uspešen zdravnik in Repnin-Volkonski ga je povabil, da postane njegov družinski zdravnik v Moskvi.
»Denar, dobra družba in ogromne perspektive – vse to je spodbudilo mladega zdravnika, da je sprejel ponudbo,« piše Moslenta.ru. Ni si mislil, da bo v Moskvi ostal precej dlje od pričakovanega.
V Rusiji se je Haass popolnoma ustalil. Ne samo, da je bil družinski zdravnik družine Repnin, ampak je vodil tudi eno od moskovskih bolnišnic. Leta 1812, ko so Rusijo napadli Francozi, je služil kot zdravnik v regimentu ruske vojske, ki jo je spremljal vse do Pariza. Nato se je vrnil v Rusijo, ki je do takrat postala že njegov dom. Naučil se je ruskega jezika in spremenil ime v Fjodor.
Težki časi za dobrodelnost
Leta 1828 je postal Haass že bogat in spoštovan gospod. Slovel je kot velik dobrodelnež, ki je revne zdravil zastonj. A to je bil šele začetek. Istega leta ga je moskovski guverner imenoval za glavnega zdravniškega uradnika v moskovskih zaporih in mu dal položaj v zdravstvenem svetu zaporov.
Po pregledu stanja zaporov je bil Haass šokiran. Grozno pomanjkanje higiene, bolezni, lakota, nasilni stražarji … in nihče se s tem ni obremenjeval. »Haass je videl povsod samo brezbrižnost, birokratsko rutino, neomajne zakone in nasprotovanje družbe temu, kar je on smatral kot human pogled na ljudi,« je pisal Anatolij Koni, ruski pravnik in Haassov biograf.
Vse to pa zdravnika, ki je bil predan katolik, ni ustavilo. Njegov slogan je bil: »Pohiti, da opraviš dobro delo!« Haass je v zdravstvenem svetu delal 25 let in spremenil sistem na bolje, medtem ko si je na svojo stran pridobil tudi zapornike.
Zmanjšanje zla
Haass je opravil mnoga dobra dela, vključno s spremembo obravnave zapornikov. Vlado je prepričal v to, da preneha s polovičnim britjem glav zapornikom in priklenjanjem po 10 zapornikov za ogromen železen drog.
Zdravnik je vztrajal, da verige, s katerimi so vozili zapornike v Sibirijo, zamenjajo s trikrat lažjimi in jih oblečejo v usnje. Za otroke zapornikov je ustanovil šole, skupaj z odvetniki pa pregledoval dokazni material, da bi ugotovil, ali je bil kak zapornik zaprt po nedolžnem.
Vitez usmiljenja
Haass je vsak dan obiskoval zapore po vsej Moskvi in prinašal zapornikom hrano in vse ostale potrebščine ter se z njimi pogovarjal ure in ure. »Aretiranci so ga imeli radi kot boga … Niti enega primera ni bilo, da bi mu kateri od njih rekel slabo besedo. Vse je poslušal potrpežljivo in s prijaznostjo,« se spominja Koni.
Med nekim prepirom z moskovskim metropolitom Filaretom naj bi Haass izjavil, da si niti zaporniki ne zaslužijo takih razmer, kot jih doživljajo v ruskih zaporih. Filaret je odgovoril: »Nehaj ščititi te sprevržene glave! V zaporih ni nobenega nedolžnega!« Haass je odvrnil: »Oče, pozabljate na Kristusa!«
Filaret je osramočen in osupel odgovoril: »Res je, očitno me je Kristus za trenutek zapustil.« Nato je tudi sam Haassu pomagal pri njegovih prizadevanjih. Čeprav je bil katolik, so zdravnika v pravoslavni Moskvi sprejemali kot svetnika.
Popolna predanost
Haass ni prenehal pomagati revnim in ubogim, čeprav vrsta ljudi nikoli ni postajala krajša. Porabil je ves svoj denar, prodal svoj dvorec in konje, se preselil v majhno stanovanje zraven svoje klinike in živel sam, brez otrok do konca svojega življenja.
Ko je zdravnik leta 1853 umrl, je za njegov pogreb plačala policija, saj ni imel nobenih prihrankov.
Haass je bil tako priljubljen, da se mu je prišlo poklonit 20.000 ljudi. Zanj bi to verjetno pomenilo največje priznanje. »Menim, da najboljša pot do srečnega življenja ni zasledovanje tvoje lastne sreče, ampak osrečevanje drugih. Zato moramo skrbeti za druge, jim pomagati z besedami ni dejanji – jih ljubiti in to ljubezen izkazovati,« je nekoč napisal nekemu prijatelju.
Leta 2018 je katoliška cerkev Haassa uradno priznala za svetnika.
Preberite še: Slovenski zdravnik carja Petra I. Velikega