Danes je Rusija na drugem mestu v globalni trgovini z orožjem, pred njo so samo še Združene države Amerike. Po podatkih Stockholmskega mednarodnega centra za mirovne študije so vodilni izvozniki orožja ZDA (33 %), Rusija (23 %), Kitajska (6,2 %), Francija (6 %) in Nemčija (5,6 %). Vse ostale države skupaj zavzemajo 26,2 % svetovnega trga.
Strokovnjaki ocenjujejo, da bo do leta 2020 svetovna poraba orožja dosegla vrednost 120 milijard ameriških dolarjev. Glavni uvozniki danes so Indija (13 %), Savdska Arabija (8,2 %), Združeni arabski emirati (4,6 %), Kitajska (4,5 %) in Alžirija (3,7 %). Ostalih 66 % predstavljajo preostale države sveta.
Skoraj polovico celotnega ruskega izvoza orožja predstavljajo lovci in bombniki četrte generacije iz družine MiG in Suhoj. Protizračni sistemi, kot je S-400, predstavljajo približno tretjino izvoza.
Največji konkurenti Rusiji so ZDA, Izrael in Francija, ki danes posegajo na nekdaj tradicionalne sovjetske trge, kot je na primer Indija. Rusija zato vlaga ogromno truda, da bi ponudila privlačne pogodbe.
Dolga orožarska tradicija
V. Nikiforov
Prva omemba o obstoju poklicnega ceha za proizvodnjo strelnega orožja v Moskvi sega v leto 1475. Od takrat naprej je orožarska industrija cvetela. V začetku 17. stoletja je v moskovski tovarni pušk in topov delalo okoli 500 ljudi.
Rusija je imela skozi svojo zgodovino mnoge vešče mojstre, ki so prenašali tradicijo proizvodnje pušk in topov na nove generacije, začenši z Andrejem Čokovom, enim od legendarnih orožarjev, ki je napravil Car-top in mnoge druge topove.
Andrej Stanavov / Sputnik
Sergej Mosin je izdelal puško, ki je bila najdlje v uporabi v ruski vojski, medtem ko je Fjodor Tokarev ustvaril znamenito pištolo »tetejevko« (TT). Nikolaj Makarov je kakopak izumitelj pištole Makarov, ki je doživela mnoge predelave tako v Rusiji kot drugje. Seveda tukaj ne gre brez omembe verjetno najbolj znanega ruskega orožarja Mihaila Kalašnikova, katerega jurišna puška AK-47 je najbolj razširjen model strelnega orožja na svetu.
Zanesljivost
Mihail Ozjorski / Sputnik
Odkar se je v Rusiji v 14. in 15. stoletju pojavilo strelno orožje, je njegova glavna lastnost zanesljivost. Orožje se je smelo proizvajati in popravljati samo na točno določenih mestih, uporabljali pa so ga za boj proti nomadskim in staroselskim plemenom vzhodne in južne Rusije. Zanesljivost je bila zato odlika, ki je ruskim proizvajalcem pomenila ogromno.
Nekateri od najboljših ruskih topov iz 16. stoletja in kasnejših obdobij še danes obstajajo in so živ dokaz te zanesljivosti. Številni primeri obstajajo tudi med pehotnim strelnim orožjem.
Mosinova puška, ki so jo v ruski vojski uporabljali od konca 19. stoletja pa vse do 50-ih let 20. stoletja, ima zaklep, ki ga je možno razstaviti in sestaviti brez kakršnegakoli orodja. Deluje lahko v vseh pogojih in je zelo zanesljiva. Podobno velja za sodobnejšo kalašnikovko, ki je primerna za uporabo v prav vseh podnebnih pogojih. Glavna lastnost večine ruskih pištol, pušk in avtomatov je ta, da jih je zelo lahko razstaviti, sestaviti in vzdrževati.
Ogromno naravnih surovin in tehnično znanje
Aleksander Moklecov / Sputnik
Rusija je zmeraj slovela kot država z obilico surovin, vključno z železovo rudo. Že v 17. stoletju se je nizozemski trgovec Andrew Vinius odločil, da bo opustil poljedelstvo in se posvetil izkopavanju rude v tulskih rudnikih. V Tuli se je kasneje razvila največja proizvodnja orožja v Rusiji, ravno po zaslugi lokalnih nahajališč.
Železo iz osrednje Rusije in Sibirije je omogočilo proizvodnjo ogromnih količin strelnega orožja. V 18. stoletju je Rusija postala vodilna svetovna izvoznica železove rude.
Kasneje so za proizvodnjo orožja postala pomembna še mnoga druga področja: kemija, fizika, napredna balistika, tehnologija eksplozivov itd. V Rusiji in kasneje Sovjetski zvezi so se vzporedno s proizvodnjo orožja razvijale še druge pomembne industrijske panoge. V 20. stoletju, še posebej med hladno vojno, so osrednje znanstvene kapacitete usmerili v razvoj najbolj smrtonosnih orožij na svetu.
Trgovina z orožjem kot politični instrument
Getty Images
Hladna vojna je imela ogromen vpliv na svetovno trgovino z orožjem. Že v 50-ih letih so Sovjeti prodajali orožje mnogim državam, največ članicam Varšavskega pakta. Indija in Kitajska, ki še danes ostajata vodilni uvoznici ruskega orožja, sta predstavljali trg že Sovjetski zvezi, deloma zaradi ideološke bližine, deloma pa zaradi preprostega dejstva, da sta že geografsko predstavljali primernejšega trgovskega partnerja od, recimo, Amerike.
Ko katera od omenjenih držav kupuje bojne ladje, podmornice, lovska letala in sisteme protizračne obrambe, se z rusko vojsko sklepajo tudi dogovori o popravilih, vzdrževanjih in dobavi rezervnih delov, pa tudi sporazumi z ruskimi kolegi o usposabljanju domačih pripadnikov idr.
Bilo je tudi nekaj primerov, ko so orožje iz ZSSR dostavljali brezplačno kot neposredno podporo graditeljem socializma po svetu. Že samo razglasitev boja za socializem je bila marsikdaj dovolj za dostop do sovjetskega orožja, kar so mnoge revne in šibke vlade tudi izkoristile.
Celo po razpadu Sovjetske zveze se je trgovina nadaljevala. Velikega pomena je bilo tudi to, da so sovjetski orožarji poučevali, usposabljali in svetovali kolegom v državah, ki so kupovale sovjetsko orožje. Ta pristop je ustvaril zanesljivo mrežo ljudi, ki so se zanašali na sovjetski inženiring, in tako se je sodelovanje nadaljevalo tudi z Rusijo.
Oglejte si še: