Zakaj je Ruski imperij doživel tri revolucije v desetih letih?

So boljševiki strmoglavili carja? (Že zdaj povemo, da ne.) Zakaj sta bili leta 1917 dve revoluciji v februarju in oktobru? Kaj je imela z vsem skupaj prva svetovna vojna? Kaj se je zgodilo 10 let prej, v letih 1905-1907? Pripravili smo kratek (kakor se je le dalo) vodič po treh ruskih revolucijah, v katerem bomo odgovorili na ta vprašanja.

1905-1907: Prva ljudska vstaja

Barikade v centru Moskve, 1905

Sputnik

Okoliščine:

Do začetka 20. stoletja je imel že vsak družbeni sloj v Rusiji svoj razlog za nezadovoljstvo nad absolutno monarhijo. Kmetje, ki so predstavljali 77% prebivalstva, so si želeli pravičnejše razdelitve zemlje, nastajajoči proletariat v mestih je zahteval boljše delovne pogoje, intelektualci pa so hlepeli po ustavi in parlamentu, ki ju Ruski imperij ni umel.

Car Nikolaj II. ni bil prevelik ljubitelj reform. Na začetku svoje vladavine je idejo demokracije označil za »nesmiselne sanje« in obljubil, da bo »varoval temelje avtokracije«. Začela se je kuhati vstaja in razmere so se še poslabšale potem, ko se je zgodila boleča serija porazov v rusko-japonski vojni (1904-1905). Narod je bil ponižan.

Ključni dogodki:

9. januarja 1905 (22. januar po gregorijanskem koledarju) je delegacija skoraj 150000 delavcev korakala od obrobja Sankt Peterburga do Zimskega dvorca, kjer je bival ruski car, in carju izročila seznam zahtev, med katerimi je bila tudi ustanovitev parlamenta. Oblasti so zahteve zavrnile kot »nedopustne« in naročile policistom, naj zadržuje delavce proč od palače. Zgodili so se streli in umrlo je vsaj 130 ljudi (po uradnih poročilih). Rusija je bila šokirana.

»Naboji vojakov, ki so ubili delavce, so ubili tudi naše zaupanje v carja,« je pisal vodja ljudskega protesta Georgij Gapon. Več kot eno leto so po Rusiji trajali izgredi in stavke, v katerih je sodelovalo več kot dva milijona ljudi. Revolucionarji so izpeljali atentate na več najvišjih uradnikov, tudi na ministre in carjevega strica Sergeja.

Posledice:

Zaradi vsesplošnega nezadovoljstva je Nikolaj II. izdal Manifest o izboljšanju državne ureditve 17. (30.) oktobra 1917 (t. i. Oktobrski manifest), ki je ustanovil dumo (zakonodajno telo) in zagotavljal vrsto državljanskih svoboščin. Za nekaj časa so protesti zamrli, a je imel manifest očitne pomanjkljivosti. Nikolaj II. je še vedno smel razpustiti dumo in ostati avtokrat.

V letih 1906-1907 je država še naprej zatirala vstaje s silo, car pa je eno za drugim razpustil dve dumi. Obdržal se je na oblasti, a s tem, da je nakopičene probleme samo pometal pod preprogo.

Februar 1917: Car izgubi oblast

Demonstracije v Petrogradu, 1917

Sputnik

Okoliščine:

Do začetka tega leta se je Rusija borila v prvi svetovni vojni že dve leti in pol ter trpela zaradi resnih gospodarskih težav. Zaradi logističnih problemov je bilo nemogoče oskrbovati vso državo s hrano, vlada pa je dajala poudarek fronti, medtem ko so mesta za fronto, celo Petrograd (bivši St. Peterburg) trpela krizo zaradi lakote.

»Industrija brezupno ni znala rešiti težave. Mestno prebivalstvo je trpelo v drugi polovici vojne,« je pisal zgodovinar Mihail Florinski. Poleg tega je bilo prisotno razširjeno prepričanje, da sta Nikolaj II. in njegova družina nesposobna in nenadarjena za zmago v vojni ali nastanek miru v državi. Ljudje so se zopet razgreli.

Ključni dogodki:

Na dan žena 23. februarja po ruskem pravoslavnem koledarju (8. marec po gregorijanskem koledarju) je šlo okoli 90000 petrograjskih delavcev v štrajk in kričalo slogan: »Hočemo kruh!« Stavka je hitro prerasla v politično vstajo, ki se ji je pridruževalo vse več ljudi. Na koncu je proteste podprla tudi garnizija v ruski prestolnici.

Nekaj dni pozneje, 5. (18.) marca je bil Nikolaj II. po vrnitvi s fronte prisiljen v abdikacijo, ki so jo zahtevali generali in progresivni politiki. 300 let stara monarhija je padla v enem tednu.

Posledice:

V Petrogradu je nastalo nenavadno »dvovladje«. Na oblast je prišla zmerna Začasna vlada, ki je obljubila nadaljevanje vojne do končne zmage, to pa so medtem »nadzirali« sovjeti, voljeni organi spodnjih družbenih slojev delavcev in vojakov. Splošni cilj je bil ustanovitev široke ustavodajne skupščine, ki bi odločala o prihodnosti države. Vendar se je to dvovladje kmalu porušilo.

Oktober 1917: Zmaga boljševikov

Naskok na Zimski dvorec v Petrogradu, 1917

Sputnik

Okoliščine:

Boljševiki so bili takrat najskrajnejši levičarji od vseh političnih strank. Nekateri voditelji na čelu z Vladimirjem Leninom so se vrnili v Rusijo iz tujine po februarski revoluciji in takoj začeli s pritiski za konec vojne, nacionalizacijo zemlje in zamenjavo »buržoazne liberalne« začasne vlade z vladavino sovjetov.

Medtem se je še naprej vlekla prva svetovna vojna, vojska in rusko prebivalstvo pa sta postajala vse šibkejša. Začasna vlada si ni uspela pridobiti zaupanja ljudstva in je bila tarča kritik z desne in leve. Pozivi, da naj se počaka še do ustavodajne skupščine, niso navdušili množic. Nastal je vakuum politične oblasti.

Ključni dogodki:

Ponoči 25. novembra (7. november po gregorijanskem koledarju) so revolucionarji zasedli centralno pisarno pošte in telegrama in uspešno izpeljali naskok na Zimsko palačo. Začasna vlada je padla, njeni člani so pobegnili ali pa so bili aretirani. Boljševiki so imeli večinsko podporo ljudstva in po prihodu na oblast so izdali dekret o miru (premirje z Nemčijo) in dekret o zemlji (razdelitev vse zemlje kmetom).

Posledice:

Boljševiki so težko držali svoje obljube, saj je vojna trajala še nekaj mesecev, kmetje pa so morali dolgo čakati na svoj kos zemlje. Vendar to ni ustavilo njihovega triumfa. Rusija je bila obarvana rdeče še skoraj 70 let.

Nadaljnje branje: Je Rusija danes še kaj komunistična?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.