Generalni sekretar stabilnosti in zastoja: Po čem se spominjamo Leonida Brežnjeva?

»Ko je umrl Brežnjev, smo imeli občutek, da se je podrl svet,« razlaga pravnica Irina Solovjova. Ko je 10. novembra 1982 umrl generalni sekretar Komunistične partije Sovjetske zveze (KPSS), je bila Irina stara 18 let. Vse njeno dotedanje življenje se je odvijalo pod Brežnjevom.

»Zdelo se je, da bo večen, da bo tu za zmeraj. Komunizem, rdeče kravate in Brežnjev – to so bile stalnice našega sovjetskega vsakdana,« se spominja Irina.

Mož iz aparata

Na čelo Centralnega komiteja KPSS in s tem sovjetske države je Leonid Brežnjev stopil leta 1964, potem ko je partijsko vodstvo s položaja odstranilo dotedanjega vodjo Nikito Hruščova. Ekscentrični Hruščov je »užival« sloves nerazumnega politika, ki je državo spravil v resno krizo.

Brežnjev je med drugo svetovno vojno služil v Rdeči armadi in sodeloval pri bojih okoli mesta Novorossijsk.

TASS

Brežnjev, kot poudarjajo sodobniki, pa je bil pravo nasprotje Hruščova: odgovoren in predvidljiv partijec, človek strukture. »V svojem bistvu je bil zvest služabnik aparata,« je generalnega sekretarja opisal njegov referent Aleksander Bovin. Na vrh partije se je Brežnjev prebijal postopoma: rodil se je v Ukrajini, postal inženir, preživel drugo svetovno vojno, nato pa opravljal vodilne funkcije v partiji. Nikoli ni bil pretirano karizmatična oseba, a je delo opravljal vestno.

Kot pravi zgodovinar Aleksander Filippov, avtor knjige Sodobna zgodovina Rusije 1945 – 2006, je bil glavni razlog za izvolitev Brežnjeva na čelo centralnega komiteja partije njegova nevtralnost: posamezne frakcije znotraj partije so računale, da bo mogoče z njim lahko manipulirati. Vendar se je Brežnjev izkazal kot samostojna figura: na ključne položaje okoli sebe je postavil zaveznike, s pomočjo katerih je lahko ubral lastno pot.

Leonid Brežnjev in Aleksej Kosigin

TASS

Neizvedene reforme in naftno blagostanje

V prvih letih upravljanja države je Brežnjev delno uvedel gospodarsko reformo po zamislih predsednika Sveta ministrov Alekseja Kosigina, ki je predvidela vpeljavo elementov tržnega gospodarstva. Reforma se je izkazala za učinkovito: konec 60. let je sovjetsko gospodarstvo raslo z veliko hitrostjo.

Brežnjev med srečanjem z delavci

TASS

Kosiginova reforma pa ni dočakala polne vpeljave, delno tudi zaradi političnega rivalstva, ki ga je Brežnjev čutil do Kosigina. »Kaj pa se je takega spomnil? Reforma, reforma … Kdo pa to potrebuje? Kdo bo to razumel?« naj bi po pričevanju sodobnikov bila reakcija Brežnjeva na Kosiginove ideje.

V 70. letih se je Sovjetska zveza vse bolj naslanjala na svoje izdatne naravne vire. Naftna kriza 1973, po kateri so cene nafte poskočile za 20-krat, je državi naenkrat omogočila zajetne zaslužke pri izvozu v Evropo. Naftna industrija v Rusiji se je razvila ravno v času Brežnjeva. A prekomerna odvisnost od črnega zlata je že takrat predstavljala potencialno nevarnost. Padec cen proti koncu 80. let je močno udaril po sovjetskem gospodarstvu.

Od pomiritve do vnovične krize

Koncem 60. let sta Sovjetska zveza in ZDA dosegli pariteto po količini jedrskega orožja. Skupni arzenal obeh velesil je zagotavljal popolno medsebojno uničenje v primeru vojne. Aleksander Filippov izpostavlja, da je to stanje privedlo do ravnovesja v mednarodnih odnosih: leta 1972 je Brežnjev z ameriškim predsednikom Richardom Nixonom podpisal dogovor o omejevanju strateškega orožja (SALT I) in sistemov protiraketne obrambe. Odnosi med državama so se otoplili, a sta proti koncu 70. let Moskva in Washington ponovno zaostrila medsebojno retoriko.

Brežnjev in Nixon

TASS

Aleksej Pižikov, glavni znanstveni sodelavec Inštituta za družbene vede Ruske predsedniške akademije za državno gospodarstvo in javno upravo, pravi, da je otoplitev odnosov prekinila vojna v Afganistanu, ki se je začela s sovjetsko intervencijo leta 1979.

Pižikov pravi, da je bil cilj te intervencije dvojen: zaščita sovjetske južne obmejne periferije in dvig mednarodnega prestiža. »Državno vodstvo je potrebovalo zmagovito vojno za vzdrževanje idej o socialistični internacionali,« meni zgodovinar. Toda Afganistan se je sprevrgel v katastrofo in Sovjeti so se po izgubi več kot 13.000 vojakov leta 1989 umaknili iz države.

Brežnjev in Tito

TASS

Veličastna stagnacija

Gospodarska blaginja in odsotnost resnih pretresov sta prebivalstvu omogočili relativno dobro življenje. »Vedeli smo, kaj lahko pričakujemo v življenju, in tudi to, da bo država poskrbela za nas, če bo to potrebno,« pravi Irina. »Glavni občutek za časa Brežnjeva je bila stabilnost. Stabilnost in dolgčas.«

Po drugi strani je bila ta stabilnost, ki ji pravijo tudi zastoj, tempirana bomba: »Obdobje Brežnjeva je zaznamoval vzpon nomenklature,« meni Aleksej Pižikov, ki pravi, da se je ravno v njegovem obdobju partija oddaljila od ljudi in pretvorila v elito, v zaprto kasto. »Ta kasta je živela bolje od navadnih ljudi, a hkrati ponavljala mantro o gradnji komunizma, h kateremu pa ni bila več zares zavezana. Seveda so posledično izgubljali zaupanje tudi ljudje.«

Brežnjev in Hruščov leta 1964

TASS

»Vera v pravičnost, v svetlo prihodnost, za katero so se borile in umirale generacije sovjetskih ljudi, je v tem obdobju ugasnila,« pravi Pižikov. Po njegovih besedah se je konzervativno nastrojena partijska vrhuška na čelu z Brežnjevom bala pravih sprememb in stabilnosti dajala prednost pred reformami. »Ker gospodarskih problemov niso reševali, so se ti nalagali. Konec 80-ih je to posledično privedlo do razpada sistema in na koncu tudi države.«

Poglejte še: Sovjetski voditelji, kot jih še niste videli

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.