Kim Il-Sung in Sovjetska zveza: Kako so mu Rusi rešili glavo in ga postavili za diktatorja v Koreji

Predsednik Severne Koreje Kim Il-Sung na uradnem obisku v Sovjetski zvezi

Sergey Gunejev/Sputnik
Lahko bi se zgodilo, da bi Kim Il-Sung do smrti živel v Rusiji in nikoli ne bi postal prvi voditelj Severne Koreje, če se ne bi sovjetska vojska odločila drugače …

Ko se je v majhni ruski vasici Vjatskoje ob reki Amur, ki loči Rusijo in Kitajsko na Daljnem vzhodu, stotniku sovjetske vojske rodil sin, so mu dali ime Jurij. Dečku so dali rusko ime, čeprav sta bila tako mama kot oče etnična Korejca …

Današnje prebivalce Severne Koreje učijo, da se je Kim Džong-Il, prvi sin bodočega ustanovitelja njihove države Kim Il-Sunga, rodil februarja 1942 v leseni koči na najvišji gori na Korejskem polotoku (Paektu), kjer je oče vodil partizanski odred. V bistvu pa je življenjska usoda Kim Il-Sunga bistveno bolj povezana z njemu tujo Rusijo.

Partizanski pobeg

Kim Il-Sung leta 1927

Bodočega severnokorejskega diktatorja je življenjska pot v Sovjetsko zvezo zanesla po tem, ko so Korejci, nezadovoljni nad japonskimi kolonialnimi silami, ki so takrat vladale na Korejskem polotoku, začeli ustanavljati partizanske odrede za boj proti okupatorjem.

Partizanom se je pridružil tudi mladi borec Kim Il-Sung, ki pa ga je v 30. letih 20. stoletja poznal le redko kdo. Po bitki za Počonbo junija 1937 pa so začeli resno govoriti o 25-letnem partizanu. Partizanski odred, v katerem se je boril mladi Kim, se je uspel prebiti preko reke Jalu in osvojiti več strateških zgradb v okraju Počonbo. Partizani so ubili japonske policiste, izpustili zapornike ter požgali več zgradb japonske uprave.

S to bitko je partizan Kim Il-Sung postal eden od najnevarnejših in najbolj iskanih banditov na ozemljih pod japonsko okupacijo. Začel se je pravi lov na korejskega borca.

Skupina korejskih partizanov, na sredini v zadnji vrsti je Kim Il-Sung

Japonci so se odločili, da enkrat za vselej pokončajo partizane in so v Mandžurijo poslali kazenske odrede. Takrat so v bojih umrli mnogi prijatelji Kim Il-Sunga in partizanske sile so zamirale pred njegovimi očmi. Konec leta 1940 je bila situacija že kritična. Da bi še rešili, so se Kim Il-Sung in skupina partizanov odločili, da prečkajo reko Amur in se poskrijejo v Sovjetski zvezi.

Tiho življenje v Sovjetski zvezi

V tistih časih prebegi partizanov v Sovjetsko zvezo niso bili nič posebnega. Sovjetski vojaki so prebežnike navadno zaprli v karanteno in jih skrbno preverili, potem pa so vsakemu našli neko delo po njihovi duši. »Nekatere so poslali služit v Rdečo armado, drugi so dobili sovjetsko državljanstvo in živeli običajno življenje kot kmetje ali redkeje kot delavci,« piše zgodovinar Andrej Lankov v svoji knjigi o Severni Koreji.

Ko je preživel več mesecev v sovjetskem preverjalnem taborišču za partizane, so Kim Il-Sunga poslali na urjenje v pehotno učilišče v Habarovsku. Naslednji dve leti se je učil vojaških veščin pod poveljstvom sovjetskih oficirjev. »Prvič po desetih letih nevarnega partizanskega življenja, ki so ga zaznamovali nenehno tavanje, lakota in izmučenost, si je Kim Il-Sung lahko oddahnil in začutil varnost,« razlaga Lankov.

Ravno pri Habarovsku mu je soproga, soborka v vrstah korejskih partizanov Kim Jong-Suk, rodila sina, ki sta mu ob rojstvu nadela ime Jurij Ilsenovič Kim – to je tisti človek, ki ga je pozneje ves svet poznal kot naslednika svojega očeta na čelu države z imenom Kim Džong-Il.

Stotnik v sovjetski vojski

Partizane, ki so prebegnili v Sovjetsko zvezo, je sovjetska vojska poleti leta 1942 združila v 88. ločeno strelsko brigado, sestavljeno iz dveh kitajskih in enega korejskega bataljona.

Kitajski partizan Čou Baožong, ki je bil postavljen na čelo te mednarodne brigade, je poznal Kim Il-Sunga že pred partizansko vojno in slednjega sam predlagal za poveljnika korejskega bataljona. Kimu so dali čin stotnika Delavsko-kmečke Rdeče armade.

Kim Il-Sung leta 1984

Ruski inštruktor korejskih vojakov je dejal, da je »stotnik Rdeče armade Kim dober mož – prijateljski, odprt, vesel,« je za Kommersant povedal Vladimir Tolstikov, nekdanji predstavnik sovjetskega Informbiroja v Pjongjangu, ki se je osebno pogovarjal z mnogimi udeleženci odločilnih dogodkov v Koreji, tudi s Kim Il-Sungom.

88. brigada ni sodelovala v vojni z Japonsko, po njeni kapitulaciji pa so jo razpustili. Kim Il-Sung je vso vojno preživel v globokem zaledju, v globokih ruskih gozdovih v Habarovskem okraju. »Sodeč po spominih si je Kim Il-Sung takrat že precej jasno predstavljal svoje bodoče življenje: služenje v vojski, akademija, poveljevanje v polku ali diviziji. Kdo bi vedel, če bi se zgodovina obrnila drugače, bi bilo povsem mogoče, da bi danes v Moskvi živel ostareli polkovnik ali celo general sovjetske armade Kim Il-Sung, njegov sin Jurij pa bi delal na kakšnem moskovskem znanstveno-raziskovalnem inštitutu,« razmišlja zgodovinar Lankov.

Toda sovjetski poveljniki so imeli svoje načrte za korejskega partizana. Ukazali so mu, da zagotovi zvezo med sovjetsko vojsko in lokalnim prebivalstvom v Pjongjangu. »Največje mesto, ki so ga zasedle sovjetske enote, je bil Pjongjang, najvišji korejski oficir v 88. brigadi pa je bil Kim Il-Sung, zato ni nič čudnega, da je bil ravno on imenovan za pomočnika poveljnika bodoče prestolnice Severne Koreje,« piše Lankov.

Kim Il-Sung nagovarja množice na stadionu v Pjongjangu

Na slavnostnem mitingu na stadionu v Pjongjangu 14. oktobra 1945 je sovjetski general Ivan Čistjakov korejskemu narodu predstavil »narodnega heroja« in »znamenitega partizanskega vodjo« Kim Il-Sunga, ki je tudi sam imel svoj govor, v katerem je podprl osvobodilno sovjetsko armado. Tedaj se je običajni stotnik sovjetske armade začel spreminjati v Velikega vodjo, tovariša Kim Il-Sunga. V naslednjih letih se je oblast v Severni Koreji v celoti koncentrirala v rokah diktatorja, republika pa je dobila sloves najbolj izolirane države na svetu.

Nekdanji predstavnik sovjetskega Informbiroja v Pjongjangu Vladimir Tolstikov se takole spominja svojih osebnih srečanj s Kim Il-Sungom: »Pogosto sva se pogovarjala na uradnih dogodkih. Govoril je rusko, čeprav ne preveč dobro. Zapomnil sem si dva izreka, ki ju je pogosto ponavljal: 'Narodu se moraš klanjati kot nebesom' in 'Tudi če se na nas zruši nebo, bomo že našli izhod'. Zdi se, da severnokorejska oblast tudi danes še naprej slepo verjame v drugi izrek ustanovitelja države.«

Preberite še: Kako so v Pjongjangu kopirali moskovsko podzemno železnico

Če bi radi uporabili vsebino s portala Russia Beyond na drugih spletnih straneh, delno ali v celoti, nam pišite za dovoljenje in dodajte tudi povezavo na originalni prispevek na naši strani. Če kopirate našo vsebino in jo objavljate na drugih straneh kot svojo brez navedbe vira, se to smatra za grobo kršenje zakonodaje o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke