Vojaška skrivnost: »Stalinov bunker« pod navadno hišo v Moskvi

Na prvi pogled se zdi, da gre za čisto običajno hišo iz 19. stoletja na Kotelnikovem prehodu, majhni ulici v Moskvi. Kdo bi si mislil, da so vrata in okna te hiše samo prevara – da za njimi v resnici stoji goli zid. Na drugi strani zidu pa se skriva železna kupola, visoka devet in široka šest metrov …

Prvi bunker, ki ni več državna skrivnost

Raziskave so pokazale, da je vhod najšibkejša točka protiatomskega bunkerja. Ravno zato je ta poseben objekt zasnovan tako, da vanj ne more prodreti niti zrnce radioaktivnega prahu, da je varen pred sevanjem, pa tudi pred udarnim valom in svetlobnimi žarki.

Z istim ciljem so bila narejena tudi posebna vrata, ki so težka dve toni. Sam bunker se nahaja 65 metrov globoko pod zemljo – globina je tako enaka višini stolpnice s sedemnajstimi nadstropji.

Med hladno vojno se je Sovjetska zveza temeljito pripravljala na morebitno tretjo svetovno vojno. Na območju bivše ZSSR je bilo zgrajenih približno tisoč protiatomskih bunkerjev. Zadnjega so začeli graditi leta 1989 na Krimu, a so gradnjo prekinili še pred zaključkom.

Tale muzej v Moskvi, v rajonu Taganka, se imenuje Bunker-42 in je edini bunker, s katerega so odstranili pečat državne skrivnosti in ga spremenili v odprt Muzej hladne vojne. Danes ga lahko obišče kdorkoli z vnaprejšnjo najavo, na voljo je nabor različnih ekskurzij.

Bunker je štirideset let opravljal funkcijo objekta za posebne namene. Gradnja se je začela za časa Stalinovega življenja leta 1951, zaključili pa so jo že po njegovi smrti, leta 1956, zato v bistvu ni to zares »Stalinov bunker«, čeprav mu mnogi tako rečejo.

Vsi so mislili, da je to stranišče za vojake

Prva stvar, ki preseneti obiskovalca, je odlična kamuflaža tega bunkerja. Res ni moglo nikomur pasti na pamet, da se pod navadno enonadstropno hišo s 7000 kvadratnimi metri skriva poveljniška točka strateškega letalstva.

»Sploh ni bilo mogoče, da bi kdo na to pomislil. Sprejeti so bili vsi ukrepi, da bi bila ustvarjena iluzija normalnega življenja v zgradbi. Vsak večer se je prižgala luč, zjutraj je bila luč ugasnjena,« pripoveduje kustos Muzeja hladne vojne Aleksej Aleksandrov.

Poseben objekt je obratoval neprekinjeno. V eni izmeni je tam vsak dan delalo 600 ljudi: telegrafisti, telefonisti, vezisti, šifranti …

Seveda niso mogli naenkrat spustiti toliko ljudi iz hiše, zato so uniformirane osebe spuščala noter samo po tri osebe v določenih intervalih, na enak način so iz nje odhajali tisti, ki so končali svojo izmeno. Prebivalci Kotelnikovega prehoda so bili prepričani, da so ti ljudje samo hodili na stranišče. Če bi bil kdo skrajno radoveden in bi preveč vrtal z vprašanji, pa so imeli vojaki navodila, da rečejo, da je notri strokovna knjižnica.

Zaloge živil za en mesec avtonomnega delovanja

Youtube

Strokovnjaki, ki so jih začasno spustili v poseben objekt, so prepeljali do delovnega mesta s prevezo čez oči. V bunker je bilo mogoče vstopiti tudi skozi tajne tunele. Eden je bil na primer zgrajen med postajama Kurskaja in Taganskaja, drugi pa je povezan s Tagansko krožno postajo. Tuneli peljejo v štiri cilindrične bloke, od katerih je vsak imel svojo posebno funkcijo.

»V bloku številka štiri je bila komanda. V sosednjem, prvem bloku, so bili telefonisti, telegrafisti, šifranti, vezisti in drugi strokovnjaki. V drugem bloku je bila aparatura za zveze, v tretjem pa vse potrebno za delovanje posebnega objekta,« je razložil Aleksej Aleksandrov.

Objekt je imel svoje agregate, ventilacijski sistem in dva vodnjaka za arteško vodo, zaloge pa so zadoščale za cel mesec avtonomnega delovanja.

Obiskovalci lahko danes vse to slišijo od muzejskih delavcev. In tudi vidijo na lastne oči.

»Hladna zgodba« ali muzejski prah

Ob našem obisku so v kinodvorani obiskovalcem kazali dokumentarni film Hladna zgodba, ki pripoveduje o času konfliktov med Sovjetsko zvezo in ZDA, o oboroževalni tekmi, napetih mednarodnih razmerah …

Na ekranu se vrtijo znani kadri iz filmske kronike: jedrska eksplozija v Hirošimi in Nagasakiju, Chrchillov govor v Fultonu o železni zavesi, jedrski znanstvenik Kurčatov, Semipalatinski poligon za jedrske teste v Kazahstanu, rakete srednjega dometa … Obvezni del v programu obiska je demonstracija izstrelitve rakete z jedrsko bojno konico v odgovor na ameriški napad, ob katerem glasna sirena dvigne srčni utrip vseh obiskovalcev.

Russia Beyond se je ob neki drugi priložnosti pogovarjal z Viktorjem B., ki je v preteklosti vodil ekskurzije po tem bunkerju. Opisal nam je, kako ljudje odreagirajo, ko se oglasi sirena: »V glavnem se ustrašijo, zlasti ženske in otroci. A jih strah hitro mine, ko jim vodič pojasni, da gre za lažni alarm. Vendar pa so se zgodile tudi neprijetne situacije: Neka živahna gospodična iz Latinske Amerike se je onesvestila, drugi človek pa je ob zvoku sirene pomočil svoje hlače.«

Po drugi strani Viktor pravi, da se »vsak razveseli predstave z 'lansiranjem projektilov', posebno Američani. Oni takoj veselo začnejo 'bombardirati' svojo domovino: 'Napadimo New York! Briga nas, saj smo s Floride!' Seveda si v času hladne vojne takšnih šal ne bi mogli zamisliti. A vendar: takšna zaklonišča še vedno obratujejo in so še naprej v odličnem stanju.«

Bunker je narejen tako, da lahko obstane več stoletij, brez da bi vanj vstopil en sam kanček radioaktivnega sevanja. Edini prah, ki ga najdete tukaj, je star, nenevaren muzejski prah od starih predmetov.

Preberite še:Metro-2: Ima Kremelj v Moskvi res svojo podzemno železnico pod rednimi linijami?