Za sovjetske in ruske državne voditelje po oktobrski revoluciji bi težko rekli, da so se rodili z zlato žlico v roki. Mnogi so do »vročega stolčka« voditelja največje države na svetu prišli s trdim delom, srečo, verjetno tudi nekaj korupcije, predvsem pa odločnosti. Ob rojstvu namreč niso imeli nobenih zagotovil, da bodo postali voditelji, za razliko od plemičev iz dinastije Romanov pred njimi. Prav vsak voditelj, ki se je v zadnjem stoletju prebil na vodilni položaj, je moral tako ali drugače pljuniti v roke.
V 90. letih 19. stoletja je mladi Lenin delal kot pomožni odvetnik v Samari (1.000 km vzhodno od Moskve). Že takrat je bil zagret marksist: bodočemu revolucionarju so zaupali obrambo lažjih prestopnikov, v dveh letih pa je delal na 18 primerih.
»Ena od njegovih strank je ukradla kolo, nekdo drug je ukradel oprano perilo, tretji pa je v stanju pijanosti preklinjal Devico Marijo in nato še carja ...« Tako Lev Denilkin, Leninov biograf, navaja »velike« sodne primere mladega odvetnika. Sicer Lenin na sodišču nikoli ni zmagal, je pa uspel znižati kazni nekaterim svojim nespametnim strankam. Na koncu se je vendarle odločil za študij marksizma in revolucionarno pot.
Stalin se je odločil stopiti na pot revolucije po tem, ko so ga leta 1899 vrgli iz semenišča v Tiflisu (danes Tbilisi v Gruziji), ker se ni pojavil na nekem izpitu, čeprav je pred tem dosegal izjemne rezultate.
»Sin čevljarja in perice je bil odličen učenec. Danes vemo, da je dosegal visoke ocene v matematiki, teologiji, grščini, ruščini …« piše Simon Montefiore, Stalinov britanski biograf. Josifova mati je sanjala, da bi njen sin postal duhovnik, vendar se je on odločil za revolucijo, saj so ga od duhovniškega poklica odvrnila stroga pravila semenišča.
Poleg tega je imel mladi Stalin tudi pesniško plat. Pisal je melanholično poezijo na temo narave in njegove gruzijske domovine. Njegove pesmi so bile obetavne, čeprav niti približno niso delo genija. Namesto pesnika je na koncu postal brezkompromisen voditelj.
Mož, ki je zamenjal Stalina in uradno obsodil njegove represije, je začel svojo predrevolucionarno kariero kot rudar v Juzovki (danes Doneck v Ukrajini). Mesto rudarjev je bilo takrat nekakšen ruski divji zahod, saj se je na tisoče revežev zgrinjalo tja v upanju na boljše življenje.
»Tujci so Juzovko opisovali kot svetišče strahu: pretepi, umazanija, kriminal,« piše zgodovinar Jevgenij Antonjuk. »Mladi Hruščov je v tem okolju deloval kot tujec. Ni pil, ni kadil, celo vodil je lokalni klub abstinentov. Dobro je služil in všeč so mu bile drage stvari.«
Ko sta prišli revolucija in državljanska vojna, se je pridružil boljševikom in se kmalu izkazal kot bistroumen in previden mož, ki je po Stalinovi smrti izšel kot prvi med najvišjimi funkcionarji.
Preden se je začela njegova politična kariera, je Brežnjev, Ukrajinec iz mesta Kamenskoje, zamenjal več služb, ki so imele zelo delavski značaj. Najprej je delal kot geodet na zahodu Sovjetske zveze, nato pa se je preselil na Ural in sodeloval pri organiziranju kolhozov. Nato se je vrnil v Ukrajino, kjer je preživel več let ob študiju metalurgije.
Zaposlil se je v tovarni, kjer je bil nekaj časa vodja izmene, nakar so ga premestili na upravni položaj vodje lokalne tehnične višje šole. »To je bil skromen položaj, a tudi Brežnjev je bil skromen človek,« piše njegov biograf Roy Medvedjev. »Bil je prijazen, sproščen in imel je mnogo prijateljev med delavci, drugimi inženirji in tudi partijci.«
Morda bi Brežnjev ostal družaben in dobrovoljen inženir vse do upokojitve, če ne bi Stalinove čistke v 30. letih odnesle mnoge partijske šefe po državi, nakar so mladi aktivisti, kakršen je bil tudi Brežnjev, zaznali priložnost za kariero. »V valu novih imenovanj je Brežnjev prvič prišel do politične moči,« razlaga Medvedjev.
Gorbačov je politično pot začel dokaj kmalu. Med študentskimi leti je bil vseskozi aktivist partijske mladinske sekcije (Komsomol), toda preden se je začel resno ukvarjati s politiko, je več let delal kot voznik kombajna v svojem rodnem Stavropolu (1.400 km južno od Moskve).
V svojih spominih je zapisal, da mu je ta služba pomagala zbrati nekaj denarja, da je lahko zaprosil svojo bodočo ženo Raiso, ko je bil še reven študent. »Svojemu šefu sem napisal pismo in ga prosil, če lahko opravljam še nekaj časa svojo staro službo, ker sem potreboval denar.« Sovjetska zveza verjetno ne bi nikoli dobila očarljive prve dame Raise Gorbačove, če ne bi bilo takrat tistega kombajna …
V Jelcinovi biografiji lahko beremo, da je po zaključku fakultete za gradbeništvo v Sverdlovsku (danes Jekaterinburg) opravljal vrsto poklicev, saj je želel pridobiti čim več izkušenj. Bil je zidar, tesar, slikar, slikopleskar in še kaj.
Po petih letih je bil iz delovodje povišan v vodjo gradbišča v podjetju, kjer je bil zaposlen. Kmalu zatem je pritegnil pozornost lokalnih komunističnih funkcionarjev in postopoma presedlal v politiko.
Precej znano je dejstvo, da je današnji ruski predsednik v 80. letih delal za sovjetsko obveščevalno in protiobveščevalno službo KGB, ki se ji je pridružil po zaključku študija prava na Leningrajski državni univerzi (LGU) leta 1975.
Med leti 1985 in 1989 se je skupaj z družino preselil v Dresden v takratni Nemški demokratični republiki, kjer je opravljal, kot rad sam pove, »precej rutinsko delo«, ki je vključevalo rekrutiranje informantov in zbiranje obveščevalnih informacij.
Njegovo službovanje je prekinil padec berlinskega zidu, nakar se je vrnil v Rusijo, kjer je zapustil obveščevalce in si začel graditi politično kariero preko dela v administraciji nekdanjega župana Sankt Peterburga Anatolija Sobčaka.
Tako kot Putin je tudi Medvedjev diplomiral s Pravne fakultete LGU, a je za razliko od njega svojo kariero nadaljeval kot profesor. Od leta 1988 do leta 1990 je poučeval civilno in rimsko pravo na matični fakulteti.
Tudi Medvedjev je v 90. letih delal v pisarni peterburškega župana Sobčaka in imel redne stike s Putinom. Ko je Putin leta 1999 prevzel vajeti ruske vlade, se je Medvedjev zaposlil v njegovi administraciji. V intervjuju leta 2009 (ko je bil sam v vlogi ruskega predsednika), je izjavil, da se slej ko prej namerava vrniti v profesorske vode, saj je poučevanje po njegovem »dobro za to, da ostaneš v intelektualni kondiciji«.
Preberite še:
Aleksej Kosigin: Sovjetski premier, ki bi bil odličen menedžer v korporaciji General Motors
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
