Kaj so Sovjeti počeli s cerkvami in samostani po revoluciji?

Klepikov/TASS
Po oktobrski revoluciji so sovjetske oblasti številna verska poslopja pretvorile v vojašnice, skladišča in zapore. A to še zdaleč ni bilo vse.

V okviru protiverske kampanje so sovjetske oblasti zaprle ali porušile na desettisoče cerkva. Če je še pred revolucijo v Rusiji stalo 54.000 cerkva in več kot tisoč samostanov, je do začetka perestrojke v 80. letih ostalo vsega 6.893 cerkva in 15 samostanov.

Tiste cerkve, ki so ostale, pa so začeli uporabljati za povsem drugačne namene od prvotnih. Mnoge so pretvorili v kulturne domove, prostore za pionirje, nekateri samostani pa so bili preurejeni v zapore in oddelke GULAG-a.

Skladišča

Večina cerkva je bila preurejenih v podporna skladišča za tovarne, v katerih so hranili žito, moko ali sladkor.

Prebivalci Leningrada so med obleganjem mesta vedeli, da nemški piloti katedrale sv. Izaka ne bombardirajo, saj so jo uporabljali kot orientacijsko točko zaradi njene visoke gradnje. Leningrajčani so zato tja znosili dragocene eksponate iz raznih muzejev. Pred tem, v 30. letih, so v katedralo premestili Foucaultovo nihalo.

Cerkev Kristusovega vstajenja v Leningradu je pred porušenjem paradoksalno rešila vojna, saj so imele oblasti takrat mnogo večje skrbi, kot da bi se ukvarjale z usodo te zgradbe. Med blokado so tja prinašali trupla umrlih od lakote, po vojni pa so cerkev oddali Malemu opernemu gledališču za namene skladiščenja opreme.

Leta 1943 so za skladiščenje knjig Leninove knjižnice uporabili cerkev sv. Klemena v Moskvi, kjer so ostale vse do leta 2008!

Vojašnica

V cerkvi Kristusovega vstajenja v kraju Foros na Krimu je bil med vojno nastanjen odred sovjetske vojske. Cerkev je bila precej poškodovana zaradi napadov fašističnega letalstva. Po vojni so jo hoteli povsem podreti, a je po nekem čudežu preživela, po perestrojki pa so jo vrnili Ruski pravoslavni cerkvi.

Gasilski dom in avtobusni kolodvor

V 30. letih so oblasti v lokalni cerkvi kraja Kasimov v Rjazanski regiji prepovedale zvonjenje, saj naj bi glasen zven zvonov motil pouk v okoliših šolah. V 40. letih so zvonik porušili, cerkev pa preuredili v gasilsko postajo. Zunanjost je bila spremenjena do te mere, da nekdanje cerkve sploh ni bilo več mogoče prepoznati. Nato so jo še nekajkrat preuredili in na koncu iz nje napravili avtobusni kolodvor, ki tam obratuje še danes.

Proizvodnja

Nekatere cerkve so predelali v industrijska poslopja, a ne zgolj v skladišča, temveč v proizvodne obrate. Takšna usoda je na primer doletela cerkev sv. Petra in Pavla v Suzdalju, ki je postala pekarna.

Podobno se je zgodilo s cerkvijo Marijinega oznanjenja v Kostromi. Tudi ta je bila preurejena v pekarno, cerkvenim oblastem pa so jo vrnili šele v 21. stoletju.

Moskovsko cerkev sv. Borisa in Gleba v Deguninovem so leta 1941 preuredili v ambulanto. V 60. letih je tam obratovala delavnica pletenih izdelkov, med perestrojko pa je zgradbo najel oddelek očesne mikrokirurgije kot garažo. Po vseh teh spremembah namembnosti cerkev danes ponovno služi svojemu prvotnemu namenu.

Cerkev Jezusovega rojstva v Čerkizovem je nekaj časa obratovala kot mlin, nato kot skladišče in celo kot prodajalna pohištvene opreme. V 90. je bila vrnjena Pravoslavni cerkvi.

Prostore samostana Kristusovega vstajenja v Toržoku še dandanes zaseda šiviljska tovarna.

Planetarij

Verjetno najbolj nenavadno funkcijo je prevzela kremeljska cerkev sv. Nikolaja v Vladimirju. Leta 1962 so tam odprli planetarij, za potrebe katerega so dogradili kupolo. Kljub načrtom mestnih oblasti, da bi prenesli planetarij v novo zgradbo, pa ta še naprej obratuje v nekdanji cerkvi in danes velja za pomembno izobraževalno ustanovo. V njem potekajo učne ure astronomije, predavanja in delavnice.

Muzej

Mnogi komunisti so razumeli kulturni in zgodovinski pomen najznamenitejših cerkva, zato so jih ohranili in iz njih napravili muzeje. Država je te cerkve vzela pod zaščito, jih dala restavrirati in tako so se v dobrem stanju ohranile vse do danes. V mnogih primerih so jih celo popravili in spravili v boljše stanje, kot pa prej, ko so bile še v lasti Pravoslavne cerkve.

Eden od takšnih primerov je cerkev sv. Vasilija Blaženega – najprepoznavnejši simbol Moskve, ki je nekoč služila kot zgodovinski in arhitekturni muzej. V 30. letih so sovjetski uradniki večkrat premišljevali o rušenju cerkve, bodisi v okviru prenove Rdečega trga bodisi zato, ker naj bi predstavljala oviro cestnemu prometu. A Stalin se je osebno zavzel za ohranitev tega kulturnega spomenika in prepovedal njegovo rušenje. Cerkev je še danes uradno del Državnega zgodovinskega muzeja.

V Kazanski katedrali ob Nevskem prospektu v Sankt Peterburgu so leta 1932 odprli Muzej zgodovine religije in ateizma, ob začetku druge svetovne vojne pa so tam organizirali razstave, posvečene velikim vojskovodjem iz preteklosti. A katedrala je kmalu postala tarča nemških zračnih napadov, zaradi česar so nastale luknje v kupoli, porušil pa se je tudi del stropa. Po tem so katedralo-muzej dokončno zaprli.

Zapor

Mnogi večji samostani so že pred revolucijo služili kot zapori (predvsem za politične zapornike). Razlog je bila njihova odmaknjena lega, utrjena gradnja in debeli zidovi, za katerimi so bile celice. Tudi sovjetske oblasti so izkoristile »ugodne« pogoje, ki so jih za zapore nudili samostani. V cerkvenih prostorih so postavili pograde in tja namestili na tisoče zapornikov.

Najbolj znan je primer samostana na Soloveških otokih. Resnici na ljubo so tja zapirali ljudi že od časa Ivana Groznega pa vse do konca 19. stoletja, ko je v samostanu prebivalo okoli 500 zapornikov. A Sovjeti so zadevo »nadgradili« in na otokih postavili zaporniško kolonijo posebnega pomena za okoli 200.000 zapornikov.

Poleg Soloveške kolonije so v zaporniško taborišče predelali še Novospaski samostan, kjer je bila poboljševalnica za ženske in finančni urad varnostne službe NKVD, in samostan sv. Andronika, ki je služil kot sirotišnica za otroke na ulici in svoj čas tudi kot oddelek Ljudskega komisariata za obrambo.

Oglejte si še:

Najlepše cerkve svetovnih religij v Rusiji

Če bi radi uporabili vsebino s portala Russia Beyond na drugih spletnih straneh, delno ali v celoti, nam pišite za dovoljenje in dodajte tudi povezavo na originalni prispevek na naši strani. Če kopirate našo vsebino in jo objavljate na drugih straneh kot svojo brez navedbe vira, se to smatra za grobo kršenje zakonodaje o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke