Na božični dan leta 1942 je Radio Moskva oddajal preprosto sporočilo, namenjeno nemški 6. armadi generala Friedricha Paulusa, ki je bila obkoljena v Stalingradu. Ob zvoku tiktakajoče ure v ozadju so odmevale besede: »Vsakih sedem sekund v Rusiji umre nemški vojak. Stalingrad je množično grobišče.«
Sporočilo so ponavljali ves dan, nanašalo pa se je na bitko, ki se je začela štiri mesece pred tem in prvič resno zaustavila nemški vojaški okupacijski stroj.
Soočeni z ledenimi temperaturami pod -25 stopinj Celzija, pomanjkanjem zalog hrane in streliva ter visoko motivirano Rdečo armado, so taisti vojaki, ki so na začetku vojne tako ponosno korakali po Elizejskih poljanah v Parizu, zdaj bili tik pred popolnim zlomom.
Mora za Nemce
Bitka, ki bi jim morala prinesti zmago in mnogim prinesti vozovnico za varno pot domov, se je sprevrgla v njihovo najhujšo nočno moro.
Samo mesec dni zatem, 3. februarja 1943, se je general Paulus, ki ga je Hitler le nekaj dni prej imenoval za maršala, predal. Nemški vodja je pričakoval, da bo Paulus zaradi novega naziva raje storil samomor, kot pa da bi postal prvi nemški general v sovjetskem ujetništvu.
Tako kot sama bitka, so imele tudi nemške predaje epske razsežnosti: v vojnem ujetništvu sta se znašli dve celotni nemški armadi, 22 generalov in več kot 90.000 mož, skupaj z ostanki italijanskih, madžarskih in romunskih sil. Samo 6.000 od teh vojakov se je vrnilo v domovino.
Sovjetska zmaga pri Stalingradu je bila prelomnica v drugi svetovni vojni, hkrati pa je odražala neverjeten preporod Rdeče armade, ki ob Stalinovih čistkah in bolečih porazih na fronti celih 18 mesecev ni zmogla najti pravega odgovora na moč nemškega agresorja.
Ob sloganu »Za nas ni zemlje onkraj Volge« in neusmiljeni disciplini, ki jo je uvajala NKVD, je Rdeča armada našla nov smisel, ki se je rodil iz mešanice patriotizma, obupa in strahu.
Vasilij Zajcev, ostrostrelec in junak Stalingrada
Wikipedija
Simbol te renesanse je bil najbolj slavljen junak Stalingrada Vasilij Zajcev. V Stalingrad je prispel 22. septembra 1942 in se po enem tednu (sedemkratni povprečni življenjski dobi novih okrepitev) znašel v grobu.
Sodeč po njegovih spominih (Zapiski ruskega ostrostrelca) so ga Nemci sredi globokega bojnega spanca vrgli v grobišče skupaj z njegovimi mrtvimi tovariši. Ko se je zbudil, je uspel priplezati iz grobnice in z granatami, ki jih je pred tem pobral s trupel, hitro pokončal dva nemška mitraljezca.
Medtem ko moramo nekatere dele spominov Zajceva seveda brati s kančkom soli, pa zagotovo ne gre dvomiti v kolektivni duh njega in ostalih braniteljev mesta, ki so z nadčloveškimi napori zasadili dvom v glave navidez nepremagljivih nasprotnikov. Wilhelm Hoffman, vojak nemške 94. pehotne divizije, je v svojem dnevniku pisal: »Dvigala za žito ne zasedajo možje, ampak hudiči, ki jim ne pridejo do živega ne ogenj ne krogle … Kamorkoli pogledaš, povsod samo ogenj in plameni.«
»Ruski topovi in strojnice streljajo iz gorečega mesta. Fanatiki!«
Kako se je mesto spreminjalo v apokaliptično sceno, je poudarjeno v pismu poročnika Reinerja iz nemške 4. tankovske armade: »Še živali bežijo pred tem peklom,« je zapisal, ko je opisoval poskuse psov, da bi preplavali Volgo. »Najtrši kamen ne zdrži dolgo. Zdržijo samo možje.«
Zajcev niti ni bil najuspešnejši ostrostrelec Stalingrada (nek vojak, znan samo po imenu Zikan, naj bi do sredine novembra pokončal 224 Nemcev), a je vplival na moralo braniteljev mesta in sovjetskih ljudi tako celostno kot nihče drug.
Stalinovi propagandisti so jadrali na potencialu, ki ga je v Stalingradu imel pojav »ostrostrelstva«, tako zaradi očitnega dvigovanja morale kot tudi zaradi dejstva, da je med ruševinami mesta, kjer nemški tanki niso imeli prostora za manevriranje, sposoben strelec lahko sovražniku dejansko zadal neproporcionalno količino škode.
Zvitost in vzdržljivost
Za vojake, ki so ob bolje opremljenem in neprimerljivo uspešnejšem nasprotniku čutili nemoč, je zgodba enega moža s preprosto puško pomenila močno potrebno upanje. Spomini Zajceva so neposreden in preprost zapis o realnosti urbanega bojevanja, ki temelji na zvitosti in vzdržljivosti vojakov, ki so živeli od porcij vroče kaše in bornih odmerkov mahorke (kmečkega tobaka).
V njegovih zapisih najdemo tudi takšne podrobnosti, kot je na primer vzklik sovjetskih vojakov »doroga« (cesta), ki je pomenil »umakni se«. To besedo so izbrali, ker je Nemci niso mogli dobro izgovarjati. Ali pa na primer tehnika sledenja sovražnikovim premikom s pomočjo v zemljo zasajene lopate, na ročaj katere je vojak prislonil uho. Te podrobnosti pričajo o nečloveških naporih znotraj mesta ruševin, ob katerih lahko bolje razumemo globoko sovraštvo, ki so ga branitelji razvili do nasprotnika.
»Imam strast do opazovanja sovražnikovega obnašanja,« je zapisal Zajcev.
»Opazuješ nemškega oficirja, kako stopa iz bunkerja ves postaven in pomemben ter svojim vojakom deli ukaze z dobro mero avtoritete. Temu oficirju se še sanja ne, da mu je ostalo samo še nekaj sekund življenja.«
Zaradi uspehov na terenu so Zajcevu zaupali urjenje novih ostrostrelcev, ki so iz več kot očitnega razloga postali znani kot »zajčki« (rus. zajčáta). Poleg smrtonosne natančnosti so morali uspešni ostrostrelci obvladati tudi kamuflažo, nastavljanje vab in izvajati cel kup bistroumnih trikov za zavajanje nasprotnika.
Eden od najljubših manevrov Zajceva je bil prepričati nasprotnega ostrostrelca v to, da ga je uspešno zadel, nato pa počakati, da ta pride pobrat svojo kroglo, kot je bila nemška tradicija. Drugi ostrostrelci so izdelovali škripce z belimi zastavami, saj se, kot so trdili, noben nemški vojak ni mogel upreti skušnjavi, da se ob tem ne bi dvignil iz zaklona in svojega »bodočega« ujetnika spodbudil z besedami »Rus, komm, komm«, naj pride ven.
Žrtvovani civilisti
Ostrostrelci so si večno slavo pridobivali na različne načine. 20-letni Anatolij Čehov je na primer postal znan po svoji sposobnosti izdelovanja improviziranih naprav za zakrivanje bliska ob strelu. Na eno od svojih bojnih odprav je s seboj vzel vojnega poročevalca Vasilija Grossmana, ki je o Stalingradu kasneje napisal epski roman Življenje in usoda. Na tej odpravi je Čehov ustrelil nemškega kurirja hrane, nato pa še dva, ki sta bila poslana, da dokončata njegovo nalogo.
Nemške sile so kmalu angažirale ruske civiliste, vključno z otroki, da te nevarne naloge prebijanja skozi ruševine opravljajo namesto njih. Tudi mnogo teh nesrečnih ljudi je padlo pod streli ostrostrelcev.
Če je bil propadel poskus zajetja Moskve prejšnjo zimo prvi znak določenih slabosti v nemški vojski, se od popolnega uničenja pri Stalingradu nemške sile niso nikoli več opomogle. Za nemške vojake, ki so dobro poznali Wagnerjevo opero Somrak bogov(Götterdämmerung), so ti mitološki prizori apokalipse v razrušenem Stalingradu postali resničnost, kar se je na koncu ponovilo še v Berlinu.
Dve leti po mrzlem božiču leta 1942 se je Rdeča armada s hitrim tempom približevala nemški prestolnici. Po besedah zgodovinarja Antonyja Beevorja se je med Nemci takrat razpasel črni humor. V pričakovanju priljubljenega božiča, so Berlinčani v šali razglabljali o idealnih darilih:
»Bodite praktični. Podarite krsto,« so pravili.
© Rossijskaja Gazeta, vse pravice pridržane
Več o odločilni bitki druge svetovne vojne preberite v prispevku Stalingrad, simbol poguma.