Vse se je začelo 2. marca 1969 v jutranjih urah. 300 kitajskih vojakov, ki so dan prej prikorakali po zmrznjeni reki Ussuri, je napadlo 55 sovjetskih obmejnih vojakov na otoku Damanski. »Večino naših so postrelili iz neposredne bližine,« se spominja Jurij Babanski, upokojeni generalpolkovnik in heroj Sovjetske zveze, ki je ta dan, za razliko od mnogih drugih, preživel.
Pomoč je prišla iz sosednje baze: poročnik Vitalij Bubenin je z oklepnimi transporterji izvedel napad presenečenja in Kitajce prisilil, da se umaknejo z otoka. A boj s tem še ni bil končan.
Pokol sredi ničesar
Otok Damanski je majhen, komaj 0,74 kvadratnega kilometra velik nenaseljen del kopnega na reki Ussuri, ki teče na meji med Rusijo (takrat ZSSR) in Kitajsko. Glede na to, da se je nahajal bližje kitajskemu bregu reke, je v 60. letih postal predmet mejnega spora: po mednarodnem pravu bi morala meja potekati po sredini toka reke, a Moskva se je sklicevala na dogovor iz leta 1860, po katerem je bila meja postavljena na kitajskem rečnem bregu.
AFP
Nekaj tednov pred spopadom so Kitajci začeli provocirati sovjetske obmejne vojake: »Leta 1968 in 1969 so prihajali na led v bližino našega otoka s palicami, sekirami, včasih s pištolami … Z njimi smo se borili mož na moža. Do 2. marca ...« pravi Babanski.
Dva tedna zatem se je otok Demanski (po kitajsko Ženbao) ponovno pretvoril v bojišče. 15. marca je otok napadla cela kitajska pehotna divizija in po večurnem hudem boju prisilila Sovjete v umik. Razjarjeni Sovjeti so nato vrnili z ognjem iz metalca raket z nasprotne strani reke in napadalce uničili. S tem so bili boji končani. Na sovjetski strani je padlo 58 vojakov, na kitajski pa nekaj sto.
Kaj se je pravzaprav zgodilo?
V 60. letih prejšnjega stoletja sta tako Sovjetska zveza kot Maova Kitajska zagovarjali socializem in zoperstavljanje kapitalističnemu Zahodu. Kako so se odnosi med državama tako zelo poslabšali, da je prišlo do oboroženega spopada?
Getty Images
Samo desetletje pred tem je bil Mao Tse-Tung prijatelj Moskve. Stalin je podpiral Kitajsko komunistično partijo, potem ko je ta zmagala v državljanski vojni in večino države (razen Tajvana) spravila pod svoj nadzor. Na obisku v Moskvi leta 1949 je Mao govoril o »deset tisoč letnem prijateljstvu in sodelovanju med Kitajsko in ZSSR«, naslednje leto pa sta obe državi podpisali sporazum o prijateljstvu in vzajemni pomoči – seveda proti Zahodu.
Ljudska republika Kitajska je leta 1950 poslala milijonsko vojsko na Korejski polotok, kjer so skupaj s Sovjeti v vojni podpirali severno stran. ZSSR je agrarni, revni in prenaseljeni Kitajski istočasno pomagala na noge postaviti težko industrijo: na tisoče sovjetskih strokovnjakov je sodelovalo v grajenju infrastrukture. A zveza dveh rdečih velikanov ni trajala dolgo.
Po smrti Josifa Stalina leta 1953 so se odnosi med državama začeli poslabševati. Mao je postal dovolj ambiciozen, da je začel svojo lastno politiko, in je preziral linijo Hruščeva o »mirnem sobivanju« med socialističnim blokom in Zahodom. Mao, precej radikalnejši od Hruščova, je uporabljal agresivno retoriko in ZDA imenoval za »papirnatega tigra« ter poudaril, da se Kitajska ne boji jedrske vojne.
»Mao Tse-Tung je poskušal izkoristiti Stalinovo smrt in fluktuacije v sovjetski zunanji politiki, da bi Kitajsko postavil na čelo socialističnega bloka,« razlaga zgodovinar Aleksej Bogaturov. Moskvi to seveda ni bilo všeč, zato se je sovjetsko-kitajsko prijateljstvo skrhalo. Vladajoči partiji obeh držav sta začeli ostro kritizirati druga drugo, sovjetski strokovnjaki pa so do leta 1960 zapustili Kitajsko.
Eskalacija
Stvari so se obrnile v najslabšo možno smer: napetosti med nekdanjima zaveznicama so izbruhnile, ko so v Pekingu izjavili, da ne priznavajo meje med ZSSR in LR Kitajsko iz 19. stoletja. Zaskrbljeni Sovjeti so na Daljnem vzhodu namestili vojsko in do leta 1967 na meji s Kitajsko vzpostavili kontingent, ki je štel 250.000 – 300.000 vojakov.
Sputnik
»Naše oborožene sile na vzhodu smo opremili z najučinkovitejšim orožjem in tja poslali dodatno orožje in opremo,« pove Andrijan Danilevič, nekdanji namestnik načelnika generalštaba sovjetske vojske. »Vodstvo je dojelo, da so politiki in vojaški poveljniki na Zahodu razumnejši od kitajskih.« Incident na Damanskem otoku je to dokazal.
Pred eskalacijo konflikta je Kitajska že posedovala jedrsko orožje, tako da bi lahko spopad med državama hitro dobil tudi jedrski značaj. A po nekajmesečnih spopadih (omejenih na otok) sta sprti strani vendarle uspeli doseči mir. Sovjetski premier Aleksej Kosigin je 11. septembra 1969 obiskal Peking, kjer sta s kitajskim kolegom Džou Enlajem dosegla sporazum, ki je vzpostavil prekinitev ognja in začetek ponovnih pogovorov o poteku meje.
Razplet
Spor med Kitajsko in Sovjetsko zvezo se je vlekel še do konca 80. let. Mao se je vmes za podporo obrnil celo h kapitalističnemu sovražniku v Washington in uspel. Leta 1972 je takratni ameriški predsednik Richard Nixon obiskal Peking, nakar sta državi razglasili normalizacijo odnosov in de facto vzpostavili protisovjetski blok v vzhodni Aziji.
Sovjetski tisk je Kitajce označeval za »izdajalce« a Moskva ni imela nobenega vzvoda, saj se je na mednarodni sceni morala spopadati z drugimi problemi – raketno krizo v zahodni Evropi in z vojno v Afganistanu. Tako je situacija na kitajski meji ostala več ali manj nespremenjena.
ZUMA Press/Global Look Press
Šele leta 1989 sta Mihail Gorbačov in Deng Šjaoping podpisala sporazum o demilitarizaciji meje in razglasili normalizacijo bilateralnih odnosov. Sovjetska zveza je dve leti kasneje razpadla, Rusija pa je leta 1991 uradno odstopila otok Damanski (Ženbao) LR Kitajski.
Preberite še: