Kako je prvi sovjetski surfer obvladal »kapitalistični« šport

Osebni arhiv
Nikolaj Popov ima danes že 80 let, a se še vedno vsak dan ukvarja s športom. Še vedno pa se živo spominja, kako je pred pol stoletja na Krimu prvič stal na surferski deski.

Bilo je avgusta 1966. Po treh dneh čakanja so končno prišli prvi valovi na plažo krimskega rta Tarhankut. Šum valov je bilo mogoče slišati že ponoči, zjutraj pa so Nikolaj Popov in njegovi prijatelji prvič preizkusili desko za surferje, ki so jo napravili sami na podlagi opisov iz ameriških in avstralskih časopisov. »Valovi so prihajali v nepravilnih razmakih. To je bil najbrž prvi poskus surfanja v naši državi,« se spominja Nikolaj.

Le redki prebivalci Sovjetske zveze so dobili priložnost za obisk Avstralije, Nove Zelandije ali ZDA, kjer se je razvijalo surfanje. Navadno so bili to diplomati ali dopisniki sovjetske tiskovne agencije Novosti (APN), ki je imela predstavništva v več kot 120 državah sveta.

»Leta 1966 sem delal za ANP in veliko sem spraševal pri kolegu, ali bi mi lahko kdo svetoval v zvezi z mojo željo po deskanju,« pripoveduje Nikolaj. »Sigurno sem vprašal kakšnih sto ljudi, a se je izkazalo, da so sicer nekateri slišali za surfanje, vendar tega še nihče ni osebno poskusil. V tistih davnih časih za sovjetske državljane ni bilo priporočljivo, da se ukvarjajo s kakšnimi eksotičnimi stvarni. Dojel sem, da mi je usojeno, da postanem prvi sovjetski surfer.«

Jack London in ročno narejena deska

Nikolaja, kapetana ekipe Moskovske državne univerze (MGU) v smučanju, je ta eksotični šport pritegnil že bistveno prej.

Pisalo se je leto 1961, ko je za darilo dobil knjigo Jacka Londona Križarjenje s Snarkom. V njej avtor opisuje, kako je s prijatelji izdelal jahto, z njo obšel skoraj ves svet ter bival na Havajih in polinezijskih otokih, kjer je tudi prvič videl, kako ljudje jahajo na valovih na deski.

»To je name naredilo velik vtis in odločil sem se, da se bom obvezno naučil deskati. Vedel sem, da moram za ta namen priti v katero izmed daljnih južnih držav, kar je bilo težko uresničljivo,« razlaga Nikolaj. »Zato sem leta 1965, ko sem zaključil študij, dobil idejo, da si sam naredim desko na podlagi starih ameriških časopisov. Ker sem študiral na Geografski fakulteti MGU, sem imel prijatelje, ki so se ukvarjali z oceanologijo. Povprašal sem jih, katera mesta bi bila primerna za deskanje.«

Prišli so do sklepa, da se ustrezni valovi oblikujejo na območju Jevpatorije (polotok Krim) in na bregu Kaspijskega morja v bližini Mahačkale. Odločili so se, da se odpravimo na Krim in naredimo desko iz stiropora. »Prišli smo z avtom, najeli hišo na obali in začeli izdelovati desko. V treh dneh smo izrezali ustrezne plošče, jih zalepili z epoksidno smolo, obložili s stekloplastiko in oblikovali zadnji del – vse točno tako, kot je pisalo v časopisih. Deska seveda ni bila posebno dolgotrajna, a smo jo uporabljali skoraj mesec dni, vse dokler se ni zlomila na visokem valu,« se spominja Popov.

Iz ZDA v ZSSR

Po odpravi na Krim se je sovjetska surferska zgodba nadaljevala. Leta 1970 je Nikolaj spremljal gostovanje ene sovjetske razstave v Ameriki. To je trajalo kakšno leto dni in razstava je v tem času obiskala različna mesta, tudi San Francisco in Los Angeles, kjer se je Nikolaj hitro spoznal z lokalnimi deskarji in praktično mesec dni užival v vožnjah na znamenitih ameriških deskarskih lokacijah, kot sta Half Moon Bay in Stinson Beach nedaleč od San Francisca.

»Za to sem le moral biti malo nor. Zlahka vas je lahko deska udarila po glavi, prav tako ne morete surfati samo 15 minut na dan, vzeti si morate vsaj 2-3 ure, da pričakate pravi val, ves ta čas pa sem moral preživeti v hladni vodi brez zaščitne opreme, ki je takrat nisem imel,« deli spomine Nikolaj.

Po krajšem premoru je Nikolaj znova poslovno odšel v Ameriko, tokrat za dve leti (1972-1974). Tokrat je redno deskal vso sezono vse do sredine novembra. Do takrat si je že kupil primerno obleko in desko, ki jo je kupil pri ameriških znancih za 50 dolarjev.

Ko se je leta 1975 vrnil v domovino, si je prvi sovjetski surfer zadal cilj, da preizkusi vse primerne kraje za deskanje v Sovjetski zvezi: dvakrat je bil s šotorom na Sulaškem polotoku blizu Mahačkale, zajahal je valove v Riškem primorju, v litvanski Palangi in v bližini Jevpatorije.

»Nisem imel učencev, sem pa včasih ljudem posodil svojo desko, da poskusijo. Bilo jim je zanimivo, a se vendarle morate navaditi na deske, iz prve vam ne bo uspelo. Nikoli me nihče ni gledal postrani, ampak so vsi spoštovali moj hobi, celo predstavniki oblasti,« pove Nikolaj.

Vlaganje v razvoj

Časopis Tehnika mladine je sredi 70-ih objavil dva članka Popova na temo deskanja. Bilo je veliko odzivov iz različnih delov države. Ljudje so pisali, kako so sami poskusili izdelati desko in surfati, med drugim na Sahalinu in Kamčatki. »Samo so se pritoževali, da je tam voda strašno mrzla in se brez kostuma ne more iti noter niti do kolen,« razkriva Popov.

Po zaslugi teh člankov so Nikolaja kontaktirali predstavniki ladjedelnice z območja Feodosije, ki je projektirala deske za windsurfing. »Hoteli so narediti desko, ki bi se jo dalo razstaviti na dele, da bi bilo mogoče iz trimetrske težke deske za windsurfing dobiti ven tudi manjšo desko za surfanje. Z menoj so se posvetovali, kako bi to najbolje naredili in pomagal sem jim pri testiranju,« pripoveduje Nikolaj. Nastala je predebela deska, ki se jo je težko upravljajo in ni bila primerna za surfanje, a nič ne de, to je bil vendarle eden od prvih poskusov industrijskega projektiranja surferske deske v Sovjetski zvezi.

Nikolaj je zadnjič surfal leta 1987. Od takrat naprej deski, ki ju je kupil v ZDA, stojita v vikendici. »Bi se sedaj rad popeljal po valovih? Seveda, ampak samo na majhnih valovih,« se smeji.

Sovjeti so bili »zaljubljeni« tudi v karibsko Kubo. Več v članku: 5 primerov "ljubezenskega" razmerja med ZSSR in Castrovo Kubo

Če bi radi uporabili vsebino s portala Russia Beyond na drugih spletnih straneh, delno ali v celoti, nam pišite za dovoljenje in dodajte tudi povezavo na originalni prispevek na naši strani. Če kopirate našo vsebino in jo objavljate na drugih straneh kot svojo brez navedbe vira, se to smatra za grobo kršenje zakonodaje o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke