Kako sta Peter Veliki in njegov čoln prinesla svetu rusko mornarico

Na bregu jezera Pleščejevo, na pol poti med Moskvo in Jaroslavljem, leži posest Veskovo. Sem je leta 1911 potoval tudi znameniti ruski fotograf Sergej Prokudin-Gorski in poslikal majhen čoln (botik) z imenom Fortuna. Na prvi pogled se zdi, da čoln ni nič posebnega. Ampak v resnici je to nacionalni spomenik: osebni čoln mladega carja Petra I. iz flotilje, ki je nastala v letih 1689-92 na jezeru Pleščejevo. Šel sem po stopinjah Prokudin-Gorskega eno stoletje pozneje, v letih 2013 in 2019.

Središče »za gozdom«

Posest je samo nekaj kilometrov proč od mesta Pereslavelj-Zaleski, nad katerim so dolgo bdeli ruski vladarji. Leta 1152 ga je ustanovil Jurij Dolgoruki, veliki knez Rostova-Suzdalja in ustanovitelj Moskve. Priseljenci iz Kijevske Rusije so prišli v 12. stoletju in verjetno vplivali na ime kraja. Blizu Kijeva je bilo naselje Perejaslavl, beseda »Zaleski« pa pomeni »za gozdovi«.

Jurij Dolgoruki je večino življenja preživel v Kijevu zaradi boja za prestol, ampak je potem umrl že v prvem letu po prevzemu oblasti, leta 1157. Velik spomenik njegovi vladavini najdemo v Pereslavelj-Zaleskem - to je Katedrala odrešiteljeve preobrazbe, ena od prvih ruskih cerkva iz rezanega kamna, ki jo je še istega leta postavil njegov sin Andrej Bogoljubski.

Številni samostani v Pereslavlju-Zaleskem pričajo, da je bilo mesto pomembno središče pokristjanjevanja v časih, ko je država zgolj uradno sprejela krščanstvo, pa tudi pomemben kraj ob romarski cesti, po kateri so poleg navadnih vernikov potovali celo veliki knezi Moskovije.

Začetki ruske flote

V 17. stoletju je Pereslavelj-Zaleski odigral veliko vlogo v ruski zgodovini. V začetku pomladi leta 1688 se je 15-letni Peter I. v Moskvi ukvarjal z urjenjem svojih vojaških polkov po navdihu z Zahoda, ko je v skladišču s predmeti prastrica Nikite Ivanoviča Ivanova ugledal majhen angleški čoln z imenom Sv. Nikolaj.

Petra je prevzela želja, da bi obvladal pomorske veščine, zato je naročil popravilo ladje pri nizozemskem ladjarskem mojstru Karstenu Brantu. Začel je jadrati po moskovski reki Jauza in Izmajlovskem ribniku na stari posesti dinastije Romanov, ki jo je obnovil oče car Aleksej Mihajlovič (1629-76). Ta čoln, ki mu pravimo tudi »dedek ruske mornarice«, je danes razmeščen v posebni zgradbi pri Petropavlovski trdnjavi v Sankt Peterburgu.

Petrove mladostne ambicije pa so za manevre zahtevale večjo površino. Kmalu je spoznal mirno jezero Pleščejevo. Za potovanje na jezero je Peter potreboval dovoljenje svoje mame Natalije Kirilovne Nariškine (1651-94), druge žene carja Alekseja, potem vdove. V svojem Mornariškem priročniku (1720) se potem Peter Veliki spominja, kako je dobil dovoljenje od mame: rekel je, da gre na romanje do znamenitega trojiškega samostana Sv. Serija, ki je bil na poti do jezera.

Peter si je julija 1688 prvič ogledal jezero Pleščejevo in ugotovil, da je to odličen kraj za ustvarjanje zametkov ruske mornarice. Po vrnitvi v Moskvo je pridobil privoljenje še vedno skeptične mame za izgradnjo majhne flotilje na jezeru. Kmalu se je začela izdelava čolnov po zahodnem zgledu pod budnim očesom Karstena Branta v majhni čolnarni ob reki Trubež, ki se izliva v jezero blizu centra Pereslavlja-Zaleskega.

Poleti 1689 so Petra potegnili dramatični dogodki med krizo v dinastiji. Od konca 70. in 80. let 17. stoletja so bili Nariškini, tudi mama Natalija, v neugodnem položaju zaradi spletk na carskem dvoru. Podporniki Nariškina so bili neuspešni pri poskusu, da bi Petra razglasili za carja, nekateri člani družine Nariškin so bili leta 1682 tudi ubiti.

Sprejet je bil kompromis. Peter je postal »so-car« (sovladar) skupaj s polbratom Ivanom V., v imenu katerega je dejansko imela pooblastila regentka Sofija, Petrova polsestra. Ampak med njima so bili konflikti in avgusta 1689 sta se zarotila drug proti drugemu, da bi vrgla tekmeca oz. tekmico z oblasti.

Peter je bil močnejši in Sofija je do septembra odšla v Novodevičji samostan v Moskvi. Uradno je Ivan ostal sovladar do smrti Ivana V. leta 1696, ampak dejansko je Peter takrat vladal carstvu skupaj z mamo Natalijo Nariškino.

Izgradnja flote

Peter si je jeseni leta 1691 utrdil oblast, potem pa državne zadeve prepustil svoji mami, da se je lahko povsem posvetil izgradnji svoje flotilje na jezeru Pleščejevo. Dela so se odvijala tudi v kompleksu zgradb na griču Gremjač (posest Veskovo), ki vključuje Petrovo gozdarsko rezidenco, »potešni dvorec«.

Do maja 1692 sta bili dokončani vsaj dve fregati, ena od njiju je Mars s 30 topovi. Dopolnjeni sta bili s celo vrsto manjših plovil. Nekatere so za čez zimo premaknili v Moskvo.

Fortuna vsekakor ni bila največja v flotilji, ampak se šteje za najpomembnejšo, in do konca 18. stoletja je že dobila vzdevek »oče ruske flote«. Hrastovo plovilo nizozemskega tipa, ki so mu po rusko rekli »šljupka«, je lahko sprejelo pet parov veslačev in je imelo ojačan blok za jambore in jadra na sredini, usmerjalo se ga je s krmilom.

Mogoče je Fortuno izdelal celo Peter osebno ob Brantovi pomoči. Mladi car je bil fizično močan in ročno delo mu ni bilo tuje. Pozneje, leta 1697, je delal tudi v nizozemski ladjedelnici v sklopu svojega velikega potovanja po Nizozemski in Angliji (1697-98).

Po splošno uveljavljenem prepričanju se je Peter preizkusil v usmerjanju manevrov flotilje s svoje Fortune. 1. avgusta 1692 so potekale vaje, ki so vključevale množično demonstracijo topovskega streljanja flotilje. V demonstraciji je sodeloval tudi Petrov Butirski pehotni regiment.

Potem je Peter pričakovano usmeril svoje ambicije na odprto morje. Leta 1693 je premaknil mornariške operacije v širša vodna območja na Belem morju, pri pristanišču Arhangelsk. Toda Peter nikoli ni pozabil na obdobje jezera Pleščejevo in njegov doprinos k celotni dediščini.

Ohranjanje zgodovine

Ko je Peter februarja 1722 obiskal Pereslavelj-Zaleski na začetku svoje kampanje proti Perziji (1722-23), je opazil, da podjetje na Pleščejevu hitro razpada, zato je ukazal, da se ga začne ohranjati. Tamkajšnjo flotiljo so vzeli iz vode in namestili na bloke. Gremjač se je ohranil v državni lasti.

Ampak vseeno je bilo le malo narejenega proti razpadanju lesenih zgradb in plovil. Sledil je še uničujoč požar v Pereslavlju leta 1783, ki je uničil vsa preostala plovila pri čolnarni na reki Trubež. Fortuno je, kot da bi jo reševalo ime, rešila gola sreča, da je bila hranjena na griču Gremjač pri posesti Veskovo.

Leta 1802 je novi guverner Vladimirske province Ivan Dolgorukov odkril Fortuno in predlagal lokalnemu plemstvu, da v Veskovu naredi opečnato konstrukcijo za hrambo čolna za prihodnje generacije. Posvetitev male zgradbe leta 1803, sto let po Petrovi ustanovitvi Peterburga, se šteje za začetek delovanja prvega ruskega pokrajinskega muzeja.

Avgusta 1850 sta »sveti kraj« obiskala velika vojvodi Nikolaj in Mihail, sinova Nikolaja I., ki sta postavila temeljni kamen za spomenik Petra Velikega nad jezerom Pleščejevo. Oblikoval ga je arhitekt Peter Campioni iz Moskve. Obelisk iz rdečega finskega granita je bil posvečen avgusta 1852. Bronaste črke na eni fasadi izpisujejo Petrovo navodilo iz leta 1722, naj se ohrani flotilja. Avgusta 1852 so postavili tudi slavolok zmage na vhodu na posest.

Vrhunec muzejskega kompleksa Veskovo je Bela palača, ki je bila zgrajena leta 1853 z donacijami lokalnega plemstva in trgovcev. Sprva je bil tole socialni center, danes pa je kraj za večje muzejske razstave.

Ne glede na vse pretrese 20. stoletja je muzejski kompleks Veskovo ostal enak kot leta 1911, ko ga je pozorno poslikal Prokudin-Gorski. Še danes to ostaja spomenik pomembnemu dogodku v razvoju Rusije.

Ruski fotograf Sergej Prokudin-Gorski je v letih 1903-1916 prepotoval Ruski imperij po dolgem in počez in napravil preko 2000 fotografij s tremi podobami na stekleni podlagi. Avgusta 1918 je zapustil Rusijo in se naselil v Franciji, s seboj je imel tudi velik del svoje zbirke. Po njegovi smrti v Parizu leta 1944 so dediči prodali njegovo zbirko Kongresni knjižnici (Library of Congress), ta pa je v začetku 21. stoletja vsa zbrana dela digitalizirala in jih ponudila v javno rabo vsemu svetu, najdete jih tudi na mnogih spletnih straneh.

William Brumfield, fotograf in arhitekturni zgodovinar, je leta 1986 organiziral prvo razstavo fotografij Prokudin-Gorskega v Kongresni knjižnici. V Rusiji je Brumfield deloval od leta 1970 in poslikal večino istih krajev, ki jih je obiskal že Prokudin-Gorski. Tako lahko primerjamo podobo istih krajev v več desetletjih razlike, ko so državo in svet zajele velike spremembe.

Preberite še:

Stara Ladoga: Po poti Vikingov