S-25 Berkut: Kako je nastal obrambni »zlati prstan« okoli Moskve in Leningrada

S-25 od moskovske PZO v muzeju Kapustin Jar, Znamensk

commons.wikimedia.org
Ko je sovjetski politični vrh ob koncu druge svetovne gledal, kako je zavezniško letalstvo »radiralo« cela mesta, je hitro prišel do sklepa, da je učinkovita protiletalska obramba ključen dejavnik preživetja. Spoznajte, kako se je rodil projekt Berkut.

Pred koncem druge svetovne vojne so se že videli obrisi nove svetovne ureditve, ki so se oblikovali na konferencah v Teheranu, na Jalti in po tajnih diplomatskih kanalih. Včerajšnji zavezniki so postajali smrtni sovražniki v luči ideološkega spopada in želje po prevladi nad državami »prebujenega« tretjega sveta. Bitka za novo dominacijo se je začela. Na eni strani so Zahod vodile ZDA, ki so izšle iz vojne kot najbogatejša država z minimalnimi smrtnimi žrtvami in maksimalnimi finančnimi iztržki. Na drugi strani je Sovjetska zveza izšla iz vojne z velikim prestižem, a z velikimi človeškimi in materialnimi izgubami. ZDA so še pred koncem vojne ustvarile tudi jedrsko orožje ter si s tem ustvarile dodatno prednost.

Na začetku nastajanja novega dvoboja je bila Amerika vsekakor v vodstvu. Glavna moč ZDA in Velike Britanije je bila v njihovem letalstvu, medtem ko je imela moč Sovjetske zveze oporo v kopenski vojski. Uničeni Hamburg (45.000 mrtvih), Dresden (preko 100.000 mrtvih), Tokio (88.000) ter atomski bombi v Hirošimi in Nagasakiju so sovjetski politični vrh napeljevali do sklepa, da Amerika, v manjši meri pa tudi Britanija, zmagujeta vojne z napadi iz zraka.

Besede maršala Žukova, da bo »uboga vsaka država, ki ne bo mogla zaščiti svojega ljudstva pred napadi iz zraka«, so najbolje odražale nove čase, ki so prihajali. Obstajajo tudi nepotrjene govorice, da je imel Stalin lažjo možgansko kap, ko je izvedel za jedrsko orožje, ker je ogrožalo politiko razmeščanja težke industrije po vsej Sovjetski zvezi, saj bi ena taka bomba lahko uničila vse mesto v enem napadu.

Dohitevanje ZDA

Ampak Sovjeti so imeli čas, da dohitijo ZDA, zaradi številčne in zelo izkušene vojske, velike količine biološkega in kemičnega orožja, četudi so zaostajali po atomskih bombah. Vseeno je čas tekel naprej, zato so morali stvari rešiti čim hitreje, izdelati svojo atomsko bombo in postaviti učinkovito protizračno obrambo, ki bi lahko najprej zaščitila velika mesta, kot sta bili Moskva in Leningrad. Če ne bi hitro vzpostavili ravnotežja, bi lahko ogrozili celotno predhodno zgodovino.

Stalin je razmišljal o obrambi Moskve in izdelavi raketnih sistemov skupaj s P. N. Kuksenkom, konstruktorjem vodene protiladijske rakete KS-1 Kometa. On je rekel Stalinu, da bi bila finančna sredstva za takšen podvig približno enaka kot za jedrski program. Prav Kuksenko je bil imenovan za glavnega konstruktorja raketnega sistema Berkut, ki je bil uradno uveden v oborožitev avgusta 1950. Pozneje je bil Berkut preimenovan v S-25. S tem je bil postavljen temelj raketnega protizračnega programa.

Od konstruktorja se je zahtevalo, da sistem zmore odbiti množičen napad bombnikov na razdalji 10-15 km ter ukrepa proti letalom iz katerekoli smeri v poljubnem delu dneva ali noči. Projekt S-25 je postal enako pomemben kot jedrski program. Razvoj celotnega projekta vključno s financami je nadziral šef NKVD-ja Lavrentij Berija, ki je bdel tudi nad jedrskim programom. Na projektu je delalo preko 30 vrhunskih inženirjev iz najprestižnejših konstruktorskih birojev za radioelektronske naprave, letala in rakete. Državni vrh je zahteval popolno sinergijo, da bi bil cilj čim prej dosežen.

Že po 7 mesecih dela je sistem dobival prve obrise. Osnovo bi morala sestavljati večnamenski radar B-200 in raketa V-300. Konstruktorji so imeli nalogo, da sistem Berkut postane večkrat učinkovitejši od analognega sistema Ajax, ki ga je razvila ameriška vojska tik pred koncem vojne.

Pri razvoju so poleg najslavnejših sovjetskih strokovnjakov sodelovali tudi nemški specialisti, ki so jih Sovjeti ujeli skupaj s tovarnami, ki so padle pod sovjetsko okupacijsko cono. Šlo je za inženirje iz slavnih nemških firm, kot so Siemens, Askania Werke, AEG idr. Nemški specialisti so bili prisotni vse do leta 1953, ko so jih po aretaciji Berije vrnili v Nemčijo.

Prvi poskusni primerek je prispel na poligon Kapustin Jar septembra 1952, prvo streljanje pa se je zgodilo maja 1953, ko je raketa V-300 sestrelila brezpilotni primerek bombnika Tu-4. Že leta 1954 se je začela serijska proizvodnja, čeprav so se zaradi cene sistemov pojavljali dvomi, ali bi jih postavljali v bojno dežurstvo, glede na to, kako ogromno ozemlje je bilo potrebno pokriti. Piko na i je postavil Nikita Hruščov in sistem je bil uradno vpeljan v oborožitev leta 1955.

S-25 in V-300, Park Patriot v okolici Moskve

Zlati prstan

Med nastajanjem sistema je Stalin zahteval, da je narejen tako, da bo lahko odbil napad 1.200 bombnikov. Zaradi tega so te sisteme postavili v prstanih okoli Moskve, pozneje pa še okoli Leningrada. Sistemi notranjega prstana so bili nameščeni na 45-50 km od centra mesta, sistemi drugega prstana pa na 85-90 km. Prstani z Berkutom so bili do konca oblikovani do leta 1958.

Leta 1966 je prišlo do bistvenih izboljšav, ki so omogočale bojno dežurstvo vse do osemdesetih let, ko so namesto S-25 prišli na vrsto sistemi S-300. S-25 je bil zelo napreden za svoj čas, tudi boljši od ameriških sistemov Ajax, ker je imel več kanalov. A je imel tudi mnoge pomanjkljivosti, zlasti visoko ceno proizvodnje in orožja, težavno je bilo tudi dejstvo, da je bil sistem fiksen. Okoli Moskve so zgradili betonske poti, ki obstajajo še danes in še zmeraj služijo za delovanje sistema prstanov, ki je bil oblikovan med nastajanjem Berkuta v letih 1953-1958.

Berkut je služil svojemu namenu. Ameriške izgube v primeru množičnih naletov so bile ocenjene na okoli 80%, kar je nasprotnike že vnaprej odvračalo od ideje za izvedbo takšnih operacij.

Posvetimo se sedaj še modernejšim sistemom. Vabljeni k branju članka Bojne zmožnosti ruskega S-400 Triumf in ameriškega THAAD.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke